Kot da se nisem želela sprijazniti s tem, da ima kolo, ki sem ga podedovala po dedku, novega lastnika, sem najprej pomislila, da so mi ga prijatelji iz sosednjega bloka ponoči skrili in se kje za vogalom valjajo od smeha na moj račun. Med pešačenjem na avtobusno postajo pa sem le dojela, da so ponoči očitno nekoga zasrbeli prsti po meni ljubem škripajočem vozilu.
Popoldne tistega dne sem prvič potrkala na vrata policijske postaje. Ne, kraje nisem prijavila misleč, da bodo varuhi reda in miru naslednje tedne vse svoje sile usmerili v iskanje dve desetletji starega kolesa. Niti nisem želela preganjati tatu. Krajo sem prijavila zato, ker sem si v glavo zapičila, da bom kolo našla sama in da mi ga bodo policisti le pomagali odkleniti.
Jasno mi je bilo, da je staro kolo pred študentskim domom ponoči lahko izmaknil le študent. Zato sem prijateljem ponavljala, da ga bom prej ali slej zagotovo našla parkiranega pred kakšno fakulteto ali v enem od študentskih naselij, mogoče na nekem študentskem žuru. Verjamem, da si je marsikateri od teh prijateljev mislil: »Ti kar sanjaj...« Minilo je nekaj dni, minil je en teden. Kolesa nikjer.
Čez dva tedna sem se napotila k zobozdravniku, ki je imel ordinacijo v študentskem naselju Rožna dolina. In tam je bil! Moj bicikel. Še vedno moder z zaplatami odluščene barve in rje me je čakal na stojalu natanko pred blokom, v katerega sem bila namenjena. Mimoidočim študentom najbrž ni bilo jasno, zakaj se šopirim kot John Travolta v uspešnici Vročica sobotne noči, toda zadovoljstva nad uspešno »detektivsko najdbo« ni bilo mogoče skriti.
Nemudoma sem poklicala policijo s prošnjo, da mi kolo pomagajo rešiti iz »jetništva« tatinskega neznanca. A med čakanjem je na moje presenečenje neka študentka kolo odklenila. Povedala je, da ji ga je posodil kolega, jaz pa njej, da ji je kolega posodil ukradeno kolo in da če želi preveriti, ji bo ta kolega zagotovo povedal, da ga je pred dvema tednoma sunil za Bežigradom.
Dekletu ni preostalo drugega, kot da mi kolo izroči, meni pa, da počakam na policista. Pogovor z njima je bil vse prej kot enostaven. Bolj ko sem jima zgodbo pojasnjevala, vse bolj se mi je zdelo, da me ne razumeta. Mogoče ju je poleg neverjetne najdbe zmedlo tudi moje belokranjsko narečje, kajti na koncu me je eden od uniformirancev vprašal: »Ste vi sploh slovenska državljanka?«
Zakaj je bilo tedaj to vprašanje relevantno, še danes ne vem. Policistoma sem z osebno izkaznico mirno dokazala svoj izvor, prosila, naj mojo prijavo tatvine prekličeta, in svojega najdenčka odpeljala nazaj za Bežigrad, kjer mi je nekaj dni delal družbo kar v sobi. Brez ustrezno debele verige ga namreč nisem bila pripravljena ponovno prepustiti ulici.
