Medtem ko so se druge petnajstletnice ukvarjale z običajnimi pubertetniškimi težavami in uživale v prvih srednješolskih poletnih počitnicah, je Katie Ledecky leta 2012 postala olimpijska prvakinja na 800 metrov prosto. Bila je najmlajša olimpijska zmagovalka v Londonu. Tri leta kasneje ima v žepu srednješolsko diplomo in petnajst zlatih kolajn z velikih članskih tekmovanj (eno z olimpijskih iger, devet s svetovnih prvenstev in pet z vsepacifiških iger). Druge barve kovine v svoji zbirki nima, ker še nikoli ni bila slabša kot prva. Katie Ledecky pač vedno, ko tekmuje, zmaga. Verjetno se je 17. marca 1997 v Washingtonu rodil čudežni otrok.
Gap year, prazno leto med srednjo šolo in fakulteto, ki jo ameriška mladina večinoma izkoristi za popotovanje po svetu, bo Katie Ledecky popeljalo le po eni cesti, po tisti, ki vodi do Ria de Janeira. Tam bo glavna favoritinja za zlate olimpijske kolajne v prosti tehniki na 200, 400, 800, v štafeti 4 x 200 in na 1500 metrov, če bodo to disciplino uvrstili v olimpijski program. V vseh petih disciplinah je prejšnji teden v Kazanu postala svetovna prvakinja. Na 400, 800 in 1500 metrov ima tudi svetovni rekord. Še največ dela je imela na najkrajši razdalji, v kateri je za nekaj stotink premagala Federico Pellegrini in Missy Franklin. Na 200 metrov je prvič tekmovala na svetovnem prvenstvu in z zmago razširila svoj repertoar disciplin. »Katie je tako posebna. Ljudje so se že skoraj navadili, da vedno postavi svetovni rekord. Toda ona se le potrudi po najboljših močeh, rekord pa se zgodi sam od sebe,« je o kolegici iz reprezentance povedala Missy Franklin.
Odkar je pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Barceloni (osvojila je štiri zlate kolajne) prvič postavila svetovni rekord (na 1500 metrov), je redno premikala meje možnega. Desetkrat je izboljšala najboljše znamke vseh časov. Pri tem večinoma tekmuje predvsem sama s seboj oziroma svojim časom, ker so tekmice prepočasne, da bi ji lahko pomenile motivacijo. Svetovne rekorde dosega lahkotno, včasih tudi, če se ne trudi na vso moč. Potem ko je v Kazanu v kvalifikacijah na 1500 metrov postavila rekord, je dejala: »Saj sploh nisem zamahovala močno.« Naslednji dan, ko je zamahovala močneje, je rekordno znamko še popravila.
Plavalni svet se čudi njenim dosežkom, s katerimi bi premagala marsikaterega moškega, za najboljša mesta pa v moški konkurenci (še) ne bi zadostovali, toda pri 18 letih še zdaleč ni dosegla vrhunca in se lahko plavalcem v prihodnjih letih še bolj približa. Nekateri strokovnjaki so tako navdušeni nad njo, da predlagajo, naj ji olimpijski komite v Riu dovoli nastopiti na 1500 metrov v moški konkurenci, če v ženski te discipline ne bodo uvrstili na program. V preteklih letih se je nekajkrat že približala nekaterim uspešnim plavalcem. Lani je na eni od tekem na 400 metrov dosegla čas 4:02,67 (kar je več sekund počasnejše od njenega svetovnega rekorda), na isti dan je Michael Phelps postavil enak izid. Tudi največji med plavalci, ki na svetovnem prvenstvu zaradi suspenza ameriške zveze ni smel nastopiti, je navdušen nad mlajšo kolegico iz reprezentance. »V zadnjih letih sem pozorno opazoval njene zamahe. Plava skoraj tako kot moški. Njen zavesljaj je dolg in proti koncu tekme postaja vse močnejši. Zamahne povsem drugače kot njene tekmice,« je tedaj dejal Michael Phelps. Nad osemnajstletnico je navdušen tudi petkratni olimpijski prvak Ryan Lochte: »Je ena najboljših plavalk na dolge proge, kar sem jih videl. Nekoč sem treniral z njo in počutil sem se, kot bi plaval na mestu. Kar letela je mimo mene.«
Najstnici se športniki in trenerji priklanjajo, ker ima ogromno talenta, ki ga je nadgradila s trdim delom. Vse od šestega leta, ko je prvič tekmovala in zasedla drugo mesto, se nerada loči od bazena, obenem pa nima težav v šoli. Vpisala se je na Stanford, kjer bo plavala tudi na študentskih tekmah, a šele po olimpijskih igrah, kajti naslednje leto bo povsem podrejeno tekmovanjem v Braziliji.
Na treningih v dveh urah in pol povprečno preplava osem tisoč metrov, na teden pa ima osem do devet treningov. Čeprav je najboljša na dolgih progah, plava, kot bi sprintala. Njen trener Bruce Gemmell je dejal, da dajejo med vadbo velik pomen sprinterskim prvinam. »Sprejela je miselnost, da je mogoče na vseh razdaljah plavati s sprinterskim pristopom. Na najdaljši razdalji tekmovalke plavajo okoli 15 minut, kar v svetu športa ni maraton ali triatlon. Zato morajo biti vključeni sprinterski elementi,« je dejal Bruce Gemmell.
Na olimpijskih igrah bo skušala osvojiti vse zlate kolajne v prosti tehniki, morda z izjemo discipline 100 metrov. Če se ne bo resno lotila tudi te razdalje. Glede na to, kako je discipline dodajala v svoj program v zadnjih letih, to ne bi bilo presenetljivo. Skušala bo preseči dosežek Debbie Meyer, ki je bila leta 1968 v Ciudadu de Mexico olimpijska prvakinja na 200, 400 in 800 prosto.
