Ptice se nas ne bojijo več in to je dobro

Ptiči so kazalnik odnosov med človekom in naravo

Bitja smo nujno v razmerjih. Tomaž Mihelič iz društva za opazovanje ptic pravi: »Ptiči so odličen kazalnik odnosov med človekom in naravo. Ptič je zlahka zaznaven. Ptiči komunicirajo z vidom in sluhom, zato jih je zlahka opazovati, so pa tako visoko na prehranjevalni verigi, da dobro pokažejo vse, kar se sesuje. Ko je na Ljubljanskem barju okoli leta 1995 izumrla južna postovka, je izumrla zaradi intenzifikacije kmetijstva, ki je eliminiralo njeno glavno hrano, kobilice, bramorje in murne. S tega vidika ima ptič zelo dobro vlogo, da pokaže, kaj se dogaja.«

Spektakularen primer ptičje očitnosti je sočasnost pojava vran v Ljubljani (in v drugih slovenskih mestih) in spremembe političnega sistema. Pustimo ob strani morebitne simbolne igre, v katerih vrana tako zgodovinsko, literarno kot vsakdanje v očeh marsikaterega človeka predstavlja malodane čisto zlo. Dejansko ne gre za nič drugega kot za to, da vrana pač zmore živeti ob človeku in od človeka (tako kot golobi in podgane), obenem pa se vede neusmiljeno točno, oportunistično in pragmatično. Je izrazito podobna človeku. No, v vsakem primeru izpade, da je vrano navrgel kapitalizem. Kot nekakšnega agenta brez korpuloznosti in neusmiljenosti. Dejansko jo je res. Gre za razmeroma znano teorijo (ali pač analizo) in ni odveč, da jo ponovimo. Za njihovo preselitev v mesto ptičjeslovna stroka navaja dva razloga. To, da se jih v mestu ne strelja, kar se zunaj mesta še vedno dogaja kar tako, čeprav vrana ne pomeni neke trofeje, in pa to, da je v mestu veliko zastonjske hrane. Predvsem hrane za hišne ljubljenčke. Veliko slastnih briketov v posodicah na balkonih. Kje je tukaj politični sistem? Zelo blizu. Če je katera trgovina z zatonom socializma in pojavom kapitalizma izrazito poskočila, je bila to trgovina z malimi živalmi. Kupovanje ljubkosti. Poleg avta na lizing je vsakdo hotel imeti psa ali mačko, mar ne? In dobil vrane. Pravično in zveličavno. A to so stare in že prežvečene zadeve. Vrnimo se v sedanjost.

Nalašč povoziti goloba

Tudi v Ljubljani lahko zaznavamo, da so glavne mestne ptice, torej vrane, golobi in vrabci, vedno manj človekoljubne. Dalo bi se celo reči, da so mestne ptice vedno bolj predrzne. Vrabci tako in tako. Odvisniki od sladkorja ti ga snedejo iz roke, brez zadrege si postrežejo z robom pice na drugi strani krožnika, človeško glavo preletavajo v nizkih letih in se nasploh vedejo skrajno brezskrbno. Kot smo že omenili, se po novem (kadar jih vrže iz smeri) zapletajo tudi v frizure ljudi. Pragmatičen nasvet bi bil, da velja nositi kratke lase. A ne bo šlo tako enostavno. Nove in podobne manire kažejo tudi golobi. Prizor, da golob po novem prečka prehod za pešce, ker tam pričakuje hrano, ki je padla ljudem (drobtinice sendvičev in podobno), oziroma se ne umakne kolesarju ali avtomobilistu, je v zadnjih nekaj letih v Ljubljani postal običajen. Da meščan povozi goloba, je danes redkost. No, nekateri ga še. »Še vedno zapeljem čezenj s kolesom. Nalašč. Da slišim zgražanje. Kakšen je občutek? Hm, mehko je,« je dejal ljubljanski Shawn Ryder (pevec Happy Mondays, slaven po tem, da je zastrupil jato golobov), ki kot eden redkih Ljubljančanov do perjadi še vedno goji tradicionalno klen uničevalen odnos. Ob tem velja poudariti, kar pravijo ljudje, ki obročkajo ptiče, in sicer, da je najtežje ujeti prav vrabca. Kar pomeni, da nikakor ne gre za naivca. Ko ujamejo enega, se bo med njegovimi kolegi po neznani abecedi in sistemu razširila informacija o nevarnosti. Podobno je z vranami. Živijo v jatah in se učijo druga od druge. Ptice, ki so samotarke, vedo manj.

Spreminjajo se ljudje, ne ptiči

Ne spreminjajo se torej ptice, ampak ljudje. Mladež ne strelja več z zračnimi puškami v dejanske tarče, kar so bile nekoč najraje ptice, temveč se sprošča ob računalniških simulacijah. Ob tem ne gre zanemariti učinkovanja poljudnoznanstvenih TV-kanalov, kot so Discovery, Animal planet in National Geographic, v katerih živelj prej išče smisel, potešitev in uteho kot v družbenih vprašanjih oziroma se pred slednjimi zateka v spoznavanje narave. »Dejstvo je, da ptiči pazijo nase, smo pa kot zahodnjaki navajeni, da se nas ptiči bojijo. Vrabec se kravi redno usede na hrbet, človeku pa ne. Ker ve, da mu krava ni še nikdar naredila nič hudega. Beseda predrzni izhaja iz prepričanja, da si ptiči upajo več, kot jim pripisujemo. Upajo si več, ker se počutijo varno, varno se pa počutijo, ker imajo v urbanem okolju bistveno manj slabih izkušenj. V zahodni kulturi se nas ptiči bistveno bolj bojijo kot v katerih drugih okoljih. Na Novi Zelandiji je povsem drugače kot tukaj. Evropejci so šokirani, ko vidijo, kaj se tam dogaja, in vsak Novozelandec je šokiran nad tem, kako se ptice pri nas bojijo ljudi. Tudi ptiči, ki jih je tja prinesel zahodni človek, na primer taščica, so tam bistveno bolj zaupljivi kot v naših krajih. Poleg tega so blizu nas sredozemske države, kjer ptice na veliko lovijo, bodisi zaradi hrane bodisi iz obsesije. Dejstvo je torej, da se v naših krajih ptiči bojijo, se je pa v mestih začelo to spreminjati. Tam so začeli ptiči dojemati, da v njih živijo drugačni ljudje, ki jim nič nočejo. Vrana bo v ljubljanskem Tivoliju prišla človeku na dva metra, na polju zunaj mesta, kjer jih streljajo, pa se bo človeku izognila na 200 metrov. Zelo enostavno, ta informacija se prenaša med ptiči. To, da ptiči pred nami izgubljajo strah, jemljem kot nekaj dobrega. To pomeni, da začenjamo živeti tako, da jim nočemo nič hudega.«

Ptiči torej ugotavljajo podobno kot tuji turisti. Da smo prijazni. Da je tukaj fino. Tudi morski galebi. Za zdaj je v Ljubljani deset parov. Ugotovili so, da so ravne strehe visokih stavb odlična gnezdišča, ker je zgoraj mir. Ni kun, ni mačk, je samo nevarnost iz zraka, pri čemer pa je galeb proti nasprotnikom iz ptičjih vrst precej suveren.