Ko so Avseniki stopili na oder in zaigrali, je bilo vse videti brezhibno. Bili so polni energije, dobrovoljni in nasmejani, v njihovi glasbi je bilo čutiti pristno ljudskost, obenem pa visoko umetniško raven. Po ničemer se ni dalo opaziti, ko so koga izmed članov na odru pestile skrbi, slaba volja, utrujenost, žalost, bolezen… »Težave pa so prišle same od sebe. Sredi turneje v avstrijskem zdraviliškem kraju Bad Aussee sem si med sprehodom po mestu zlomil nogo in vsak večer sem si na oder pomagal z berglami, med igranjem pa sem zaradi neznosnih bolečin stiskal zobe. Pri Avsenikih ni bilo bolniške. Pogodbe so bile podpisane in če tedaj ne bi mogel pred občinstvo, bi propadli skupaj z našim menedžerjem,« se je časov, ko je več kot kot mesec dni večer za večerom igral z mavcem na nogi, spominjal Slavko.
Slovenski etnografski muzej je Avsenikova glasbena dela vpisal med slovensko kulturno dediščino, po njihovem zimzelenem valčku Na mostu pa je nastal prvi slovenski narodno-zabavni muzikal Bila sva mlada oba. Glasbena zasedba, ki je z izvirno kombinacijo glasbil, z izredno avtorsko nadarjenostjo in brezhibno izvedbo pred dvainšestdesetimi leti začela povsem novo glasbeno zvrst v zgodovini slovenske in evropske glasbe, je posnela več kot kot 120 nosilcev zvoka in prejela 31 zlatih, dve platinasti in diamantno ploščo. Prodali so 33 milijonov plošč – album Zlati zvoki je dosegel petmilijonsko naklado. Za omenjeni dvojni album jim je 72-članska evropska komisija podelila kristalnega oskarja za izvirno glasbo. Nemška agencija za zaščito glasbenih pravic Geme je ob svoji stoletnici izbrala 40 največkrat predvajanih skladb v zadnjih stotih letih – med inštrumentalnimi je prvo mesto zasedla skladba Na Golici.
Zaradi izjemnih glasbenih dosežkov so Slavka Avsenika leta 1979 uvrstili v leksikonsko publikacijo Who is who. Ob vprašanju, kakšen je občutek ob tem, da so ju z Vilkom pred leti nato natisnili še na poštno znamko, so se Slavku zaiskrile oči. »To je nekaj velikega, še posebej če pomislim, kakšne težave so nam včasih nekateri povzročali. Zato si štejeva v čast, da nama je država Slovenija namenila tako veliko priznanje.«
Na vprašanje, katera dela oziroma opravila, povezana z ansamblom, so mu popila največ krvi, je Slavko odgovoril: »Največja težava je vedno bilo ozvočenje. Vsak inštrumentalist je želel slišati sebe, zato so vsi igrali na vso moč. Ko se je zvok iz glasbil pomešal s tistim iz zvočnikov, se je znalo zgoditi, da se enostavno nismo več slišali. Skratka, razen trobente je bilo vedno nečesa premalo: premalo je bilo slišati pevce, premalo harmonike, premalo kitare, premalo klarineta...«
Zanimalo me je, ali si še kdaj na gramofonu zavrti vinilno ploščo in kakšna je pravzaprav razlika med vinilkami in zgoščenkami.
»Ne, plošč nikoli ne poslušam, razlike pa seveda so. To bi vam znali bolje kot jaz pojasniti poslušalci, ki imajo radi našo glasbo in poslušajo drugače.«
Kako drugače?
»Sam se pri poslušanju glasbe bolj posvečam tehnični plati, obvladanju inštrumenta, poslušalci viži prisluhnejo iz užitka in tistih drobnih napak sploh ne opazijo.«
Večina Slavkovih melodij je nastala spontano, pogosto kar med vajami, med vožnjo, pred koncerti in med odmori koncertov. »S tem sem vstopil v neki začaran krog, ki se ni nikoli končal. Ko se mi je porodil motiv za novo vižo, ga je bilo treba naštudirati, vendar to od glasbenika zahteva veliko vaj in tehničnega znanja, in tako sem kot avtor in harmonikar vseskozi napredoval.«
V enem od številnih najinih pogovorov je razkril, da pri ustvarjanju ni nikoli razmišljal o glasbenih pravilih, ampak je iz sebe izlil le tisto, kar je čutil. »Spomnim se, da sem že kot mladenič na igranjih v gostilnah in po kmečkih opravilih opazoval ljudi, kdaj se je kdo nasmehnil, tlesknil z nogo ob tla, zavriskal, v taktu zamahnil z roko ali zaploskal. Tudi pozneje sem dobil največ uporabnih glasbenih smernic prav od občinstva. Prilagajal sem se okusu poslušalcev in če mi jih je uspelo spraviti v dobro voljo, sem bil zadovoljen tudi sam. Skratka, občutek, kateri ritem vžge, me nikoli ni pustil na cedilu. Saj veste, ljudje so različni. Nekateri se takoj sprostijo, drugi za to potrebujejo ure in ure, tretji se morajo napiti. Še danes sem vesel, ko se spomnim, da ni bilo družbe, ki bi nam jo uspelo napoditi domov.«
Na vprašanje, kako se je počutil, ko je s fanti izpod Robleka zaslovel na tujem, je odgovoril: »Vse, kar se je dogajalo z nami, se nam je počasi začelo dozdevati nekako samoumevno; tudi to, da se je po nastopu na Tirolskem množica zjutraj postavila v več kilometrov dolg špalir od Brixna do Kitzbühla in se od nas poslavljala tako, da so nam ploskali in metali cvetje. Podobno je bilo v Lienzu in še marsikje po Evropi.«
Pošteno se je nasmejal ob pripovedovanju nenavadne anekdote iz Frankfurta, ko se mu je zaradi prometnega zamaška že močno mudilo na koncert. V dolgi stoječi koloni je Avsenikov avtomobil prepoznal policist, očitno oboževalec ansambla, ki mu je kar z utripajočo modro lučjo in sireno skozi nepopisno gnečo utrl pot do dvorane.
Prihodnjič: Klubi oboževalcev po vsej Evropi
