Med prvimi potovanji zasedbe po tujih krajih so godci doživeli marsikaj smešnega in nenavadnega. Z nasmeškom na ustnicah mi je Slavko pripovedoval, kako je bilo, ko so se sploh prvič odpravili čez mejo – v avstrijski Šentjakob. Po nastopu se jim je pošteno mudilo na železniško postajo, saj zadnjega vlaka, ki je proti Jesenicam odpeljal ob polnoči, niso smeli zamuditi. Načelnik železniške postaje je s prijatelji prav ta večer praznoval rojstni dan in za popolno zabavo so manjkali le še muzikantje. »Dopovedovali smo mu, da bo zadnji vlak vsak trenutek odpeljal. načelnik nam je obljubil, da bomo domov zagotovo prišli , naj se sprostimo in naj urežemo še kakšno veselo. Ob koncu zabave se je že začelo svetlikati, železničarji pa so lokomotivi priklopili vagon in tako smo se s prvega gostovanja čez mejo vrnili s posebnim vlakom.«
Leta 1959 je pri Jugotonu izšla prva Avsenikova velika plošča Tam, kjer murke cveto, na kateri so bile same velike uspešnice. Pri ustvarjanju novih melodij ni vedno vse šlo kot po maslu. »Veliko preglavic mi je povzročala melodija Tam, kjer murke cveto. Z ženo sva stanovala na Ježici, v sosednji sobi je spal Vilko. Prvi del skladbe je po harmoniki stekel, kot je treba, pri drugem pa se mi je vedno znova zataknilo. V kuhinji se je sredi noči kot dobri duh pojavil Vilko in mi predlagal, kako naj melodijo končam. Tako je nastal valček, ki nama je bil takoj všeč.« Z novim predlogom sta se naslednji dan odpravila k piscu besedil Ferryju Souvanu, ki je v enem samem dnevu napisal besedilo. Skladba, ki je tako težko privrela na dan, je pozneje kar pošteno burila duhove po svetu. Brata Avsenik so celo obtožili, da sta tatova. Američan Johnny Pecon je namreč melodiji Tam, kjer murke cveto dal naslov Uspavanka in jo meni nič tebi nič v ZDA izdal na plošči kot avtor. Na oni strani oceana je postala prava uspešnica, časopisi so pisali, da sta Avsenika plagiatorja. Pecon se jima je pozneje sicer opravičil, češ da je bil prepričan, da je narodna, Slavko in Vilko pa se grenkega priokusa še dolgo nista mogla znebiti. Tam, kjer murke cveto je bila zaradi specifičnega besedila, ki opisuje krvave dogodke iz druge svetovne vojne (…ti dolina zelena, s krvjo prepojena, oj, Draga, te vedno bom ljubil, nikoli pozabil ne bom…), edina pesem, ki je Avseniki niso prevedli v nemški jezik in so jo na nemškem govornem področju izvajali le inštrumentalno.
»Ferry Souvan je bil tako natančen tekstopisec, da se je po navdih za besedilo omenjene melodije odpravil kar na razvaline gradu Kamen. Z njegovim izdelkom sva bila več kot zadovoljna, zato smo se z ansamblom takoj zaprli v studio in jo posneli. Ampak poslušalci je v prvi različici '…tam kjer encijan ves rdeč, prešerno dehteč, nežno vabi…', niso nikoli slišali. Encijan je namreč modre barve, zato smo jo na Souvanov predlog posneli še enkrat. In encijan plav je postal ves prešerno bahav,« mi je zanimivo zgodbo iz skoraj pozabljenih dni razkril Slavko.
Ko so Avseniki leta 1960 podpisali poklicno pogodbo, je pevko Danico Filiplič, ki so jo pestile zdravstvene težave, zamenjala Ema Prodnik, Vilka Ovsenika, ki je imel kronične težave z grlom in roko, klarinetist Albin Rudan. Ovsenik se je tako lahko še bolj posvetil aranžiranju Slavkovih melodij. Sledile so turneje po tedanji Zahodni Nemčiji, Avstriji, Nizozemski, Belgiji, Švici, Franciji in Južni Tirolski. S ploščami so prodrli v Kanado in ZDA, nastopali v najbolj priljubljenih nemških televizijskih oddajah, kot so Golden Schuss, Meine Melodie in Die lustigen Musikanten, podeljevali so jim nagrade in priznanja. Leta 1961 so dosegli vrhunec z nastopom pred polnim olimpijskim stadionom v Berlinu. »Na tribunah se je zbralo približno 80.000 poslušalcev. Občinstvo je namesto vstopnic dobilo svečke in ko so organizatorji prizorišče zatemnili, smo zaigrali Moj rodni kraj, moj rodni dom, množica je prižgala sveče, mene pa je prizor ganil do solz,« je svoje občutke razodel Slavko.
Leta 1964 so s svojo glasbo navduševali občinstvo na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku. Istega leta so prejeli zlato ploščo za prvi milijon prodanih plošč, štiri leta pozneje še drugo in tretjo. Avsenikov slog in glasbo, ki je bila vedno na koncertni ravni, je cenil tudi eden največjih dirigentov na svetu Herbert von Karajan. Nikoli prej ni bil oder berlinske filharmonije na voljo izvajalcem neklasične glasbe, zlati fantje izpod Robleka so kar trikrat nastopili v dvorani za elito. Avseniki so se dvakrat podali na turnejo po ZDA in Kanadi. Iz dneva v dan večje uspehe je zasenčilo vse pogostejše metanje polen pod noge. »Bilo je veliko zavisti in nekateri novinarji so si vse, kar jim je ustrezalo, tolmačili po svoje. V Nemčiji so nas zmerjali, da smo komunisti, pri nas pa, da smo nemčurji. Ko sem prvič iz tujih časopisov izvedel za svojo smrt, sem bil ves iz sebe. Še bolj srhljivo je bilo na koncertu v Duisburgu, ko so organizatorji prekinili naš koncert in zahtevali, da vsi zapustimo dvorano, češ da se na nas pripravlja atentat.«
Neprijetnosti so se dogajale tudi doma. »Ko je Franc Košir nekoč potarnal, da je na Jesenicah v bolnišnici njegov prijatelj invalid, ki bi nujno potreboval voziček, mi pa smo sklenili, da zanj zberemo denar, je nekdo nemudoma dal v časopis, češ, mar se morajo Avseniki zdaj že na tak način boriti za publiciteto. In potem si prizadet, saj mi na kraj pameti ni prišlo, da bi počel kaj takega.«
»Kar naprej me sprašujejo, kako sem preživela teh dolgih 40 let glasbene kariere svojega moža, rečem, da je bilo v slogu pesmi, ki pravi: 'Čakala bom, da vrneš se, in kadar koli bo, mi bo lepo.' Saj sem mu žena in prijateljica in mama najinih otrok. Z melodijami, ki jih je ustvarjal in igral, me je še bolj osvojil. Tako je bilo že od začetka, odkar se poznava,« je pripovedovala Brigita Avsenik, ki ji je Nedeljski dnevnik septembra 1996 v Begunjah pripravil podoknico.
Prihodnjič: Zapisani v kulturno dediščino
