Prvi ljubljanski stadion je skozi desetletja ušel iz zavesti Ljubljančanov, čeprav bi si ga vsekakor veljalo vtisniti v spomin. Stal je na območju med današnjo Topniško, Linhartovo in Župančičevo jamo, zgrajen pa je bil, da bi gostil prvi jugoslovanski sokolski zlet, ki je v Ljubljani potekal med 23. julijem in 15. avgustom 1922. Na temu srečanju so svoje telovadne veščine razkazovali člani in članice jugoslovanskih sokolskih društev, z obiskom pa so jih med drugim počastili tudi Čehi, ki so bili začetniki tega vseslovanskega telovadnega gibanja, je povedal muzejski svetnik Tehniškega muzeja Slovenije Vladimir Vilman.
A če jugoslovanska sokolska zveza ne bi izdala publikacije Spomenica o prvem jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani 1922, bi se do danes bržčas izgubili praktično vsi spomini na to prireditev in stadion. Vilman je namreč povedal, da večina danes znanih podatkov o njiju izhaja ravno iz te publikacije. Še vedno pa tudi njemu ni znano, kdaj so sokoli stadion nehali uporabljati, saj zapisov o tem ni našel. Predvideva, da so ga razstavili kmalu po sokolskem zletu in da torej ni gostil nobenega drugega dogodka.
Pri gradnji so uporabili slovenski les in znanje
Hitrost, s katero so zgradili ta montažni stadion, je tudi za današnji čas impresivna. Po Vilmanovih besedah so pripravo zemljišča za gradnjo začeli februarja 1922. Tesarska dela so prišla na vrsto 10. aprila istega leta in so bila končana v vsega treh mesecih. Vilman je pojasnil, da sokolski stadion ni bil gradbeno zahteven objekt, saj ni bil izjemno visok in zaradi svoje začasne narave ni potreboval denimo betonaž, ki bi terjale nekoliko več časa.
Gradnjo stadiona je vodil tesar Ivan Zakotnik, pri delu pa je sodelovalo 250 strokovnih delavcev, ki so začeli delati zgodaj zjutraj in končevali pozno zvečer. Pri gradnji so porabili 5000 kilogramov vijakov, spon in žebljev, 55.000 kosov strešne opeke, 2549 kvadratnih metrov strešne lepenke in 3000 kubičnih metrov razžaganega lesa. »Glede na to, da so imeli gozdnato zaledje relativno blizu zaradi dobrih železniških povezav, je bil skoraj zagotovo ves porabljen les slovenskega izvora. Takrat je bila domača lesna industrija tudi dobro razvita, zato smo imeli strokovnjake, ki so vedeli, kaj delajo,« je zagotovil Vilman in omenil, da je bil sokolski stadion prestižen objekt, na katerem je želel delati praktično vsak tesar, ker je bil ta projekt zanje izjemna referenca.
Tloris tega montažnega stadiona je bil povzet po vzoru čeških telovadišč, sama arhitektura pa je povzemala slog, v katerem so srbski vladarji v 14. in 15. stoletju gradili svoje cerkve, je v knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapisal Bogo Zupančič.
So se Srbi bali organizacijskega fiaska?
Ker je bil leta 1922 sedež Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Beogradu, je presenetljivo, da ni ravno to mesto gostilo prvega jugoslovanskega sokolskega zleta, ki ga Vilman ljubkovalno imenuje mala olimpijada, a zagotavlja, da bi ga danes lahko primerjali z evropskimi prvenstvi. »To je bil daleč največji športni dogodek v Sloveniji in tudi v kraljevini, a Beograd ga ni organiziral, ker so verjeli, da bodo Slovenci pri organizaciji takšnega dogodka boljši. Domnevam, da so se mogoče tudi malo bali organizacijskega fiaska,« je pojasnil Vilman.
Slovenci se niso osramotili, čeprav je bila organizacija tako velikega dogodka precejšen zalogaj z izjemno veliko logistike, je opozoril Vilman. Če odmislimo samo gradnjo stadiona, je bil največji problem sokolov, kam v času zleta nastaniti več deset tisoč obiskovalcev. Ljubljana je takrat štela le 70.000 prebivalcev, prenočišč za vse obiskovalce seveda ni bilo dovolj. Po Vilmanovih besedah so določen del obiskovalcev morali nastaniti v šolah, kasarnah ali celo v šotorih, v katerih so spali na slamnjačah. Slamo so ljubljanski sokoli zbirali in jo shranjevali že tedne pred zletom, prav tako so aktivno iskali posestnike, ki bi jim bili pripravljeni bodisi podariti bodisi po ugodni ceni prodati slamo.
Športne dogodke je spremljal bogat kulturni program
Športne dogodke so oplemenitili tudi z bogato spremljevalno kulturno ponudbo. Pripravili so razstavo razvoja sokolstva na Slovenskem, v Operi so uprizarjali Desetega brata, Prodano nevesto, Borisa Godunova, Drama je pripravila Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Golgoto in Kneza Semberijskega. Razne koncerte je bilo mogoče obiskati tudi v Slovenski filharmoniji, manjše glasbene dogodke pa so prirejali na vrtovih Kazine, Zvezde, hotela Tivoli in v drevoredu v parku Tivoli. »Slovenci so se dobro predstavili obiskovalcem in so izkoristili vse potenciale, ki jih je s seboj nosil dogodek takšnega obsega, na kar bi morali biti še danes ponosni,« meni Vilman.
Dodatni prestiž temu večdnevnemu dogodku je dal tudi obisk jugoslovanskega kralja Aleksandra, za katerega so tesarji izdelali kraljevo ložo na glavni tribuni stadiona. Kralj jih je s svojo soprogo pozdravil tudi na Kongresnem trgu, kjer se je zadnji dan sokolskega zleta končal slavnostni sprevod sokolov ter njihovih tujih gostov. Na Kongresnem trgu se je takrat skupaj s telovadci trlo vrtoglavih 100.000 ljudi, je navdušeno razlagal Vilman, medtem ko je kazal stare fotografije, iz katerih je bilo mogoče videti navdušenje Ljubljančanov nad sprevodom in sokoli.
