Odstraniti doping iz športa je zato kočljivejša poteza, kot se zdi na prvi pogled. Brez dopinga oziroma brez ideje dopingiranosti bi izostala uteha moralne zmage, ki danes še vedno ostane poraženim. Poraz bi bil popoln, nesporen, ultimativen. Seveda bi se lahko spomnili kakega drugega izgovora. V človekovo sposobnost, da vedno najde opravičilo za neuspeh, ne moremo dvomiti. Če skupina moških v soboto zvečer pri prisotnih ženskah zazna nezainteresiranost, lahko na koncu to še vedno pojasnijo: »Veš, sobota je. Ni dober dan za to. Dan za to je sreda.« V sredo se potem izgovoriš na soboto. No, boljšega izgovora od dopinga se je v športu težko spomniti. Še zlasti ker obča laična javnosti, ki je obenem tudi tista, na katero se jadikovanje in moraliziranje najpogosteje naslavljata, doping dejansko razume napačno. Javnost doping še vedno razume kot nekakšno turboraketo, ki lahko, če jo vgradiš v zadek, gibalnega idiota spremeni v svetovnega šampiona. Osnovna napaka. »Če ne tečeš stotke brez pomoči okoli 11 sekund, nima smisla, da začneš kar koli jemati,« je že davno nazaj, v začetku osemdesetih, ko spodnji deli trenirk še niso bili krojeni na zvonec, na stadionu Olimpije med atletskim treningom radovedni mladeži razlagal neki tedaj že odrasli slovenski srednjeprogaš. Povprečen tekač, a tudi kot tak in že tedaj prostodušno seznanjen z realnostjo in pogoji tako imenovanega dopingiranja, ki tako in tako pomaga predvsem pri hitrejši regeneraciji mišic oziroma človeku omogoča, da več in intenzivneje trenira.
Od tedaj do danes so se razmere spremenile, tako da je rešitev za odpravo dopinga v športu ne samo nadvse preprosta, temveč se zdi, da tudi še edina mogoča. Če držijo podatki, da je vsak tretji atlet dopingiran, kar pomeni, da je atletika brez kemije nemogoča, potem gospodi, ki načeluje športni sceni, ne preostane drugega, kot da kemijo legalizira. Da imajo dopingirani svoje igre, nedopingirani pa svoje. Da prvi furajo carving, drugi pa še vedno telemark, če uporabimo smučarsko metaforiko. Kajti le kanček daljnosežnejša špekulacija o prihodnosti športa nas lahko prepriča o tem, da velja v prihodnosti tako in tako računati še na kaj drugega kot le na kemična pomagala za doseganje rekordov. Pričakujemo lahko pridružitev kiborgov – robotov ali popravljenih ljudi, sfriziranih bitij, replikantov. Tekmovalcev, ki bodo imeli svoje mišice in kite kombinirane z umetnimi nadomestnimi deli. Zanje bomo navijali v prihodnosti. Tudi zaljubljali se bomo v njih. Prihodnost atletike in športa je bladerunnerska. Fuzija atletike in formule ena, kemije, strojništva, fizike, fiziologije in še česa.
