Šokantni statistični podatki o sumljivih krvnih vrednostih množice vrhunskih atletov in atletinj, ki so bili odtujeni Mednarodni atletski zvezi (Iaaf), vzbujajo široko zgražanje po svetu. Odkritja potrebujejo nekaj pojasnil in pomislekov. Od statistike do ekspertov, ki sta se ukvarjala z bazo 10.000 testov pri 5000 atletih iz vztrajnostnih panog od teka na 800 metrov do maratona.
Sumljive krvne vrednosti naj bi imela tretjina nosilcev kolajn od svetovnega prvenstva leta 2001 v Edmontonu do olimpijskih iger v Londonu leta 2012. Sumljivih je 800 atletov (16 odstotkov), od katerih je 146 nosilcev kolajn, od tega 55 zmagovalcev. Slovenijo omenjajo z visokim odstotkom sumljivih (16 odstotkov) in sodi v neslavno deseterico držav. Visok slovenski odstotek (16) ni tako dramatičen, kot se mogoče zdi. Domnevno gre za največ tri sumljive teste od 19, ki bi jih glede na prakso jemanja vzorcev pri uspešnih in izžrebanih lahko prispevala že zgolj ena atletinja, ki je pozneje padla tudi na dopinškem testu.
Nič posebnega niso niti podatki, da je bilo največ sumljivo osvojenih kolajn v Edmontonu 2001 (16), Helsinkih 2005 (21) in Osaki 2007 (20). To so bila tudi najbolj temačna leta v kolesarstvu. Vmesna leta so zajezili novi dopinški testi. Iz doslej odkritih praks dopinga je jasno, da se je širša zloraba dopinga (EPO, krvna transfuzija) iz razvitih držav (Španije in Italije) pozneje preselila na države s centraliziranim reprezentančnim sistemom (Rusija, Ukrajina) ter tiste z visokim odstotkom talentov in izkoriščevalskim sistemom menedžerjev, trenerjev in zdravnikov (Kenija, Maroko, Turčija) z manj učinkovitim protidopinškim sistemom.
In zdaj na začetek. Analizo odtujenih podatkov sta opravila avstralska antidopinška eksperta dr. Robin Parisotto in dr. Michael Ashenden. Oba imata reference iz kolesarstva. Parisotto je v okviru Avstralskega inštituta za šport s svojo raziskovalno skupino leta 2000 razvil dopinške teste na EPO, s katerim so zajezili najtemnejšo dobo dopinga v vzdržljivostnem športu. Leta 2007 so ga izpopolnili, kar je bilo usodno tudi za Jolando Batagelj (prej Čeplak). V letu uvajanja je znan podatek z velikega tekmovanja, da na uradni test na EPO med 300 vzorci ni bilo pozitivnih, z novim neuradnim na podaljšano sledljivost so jih odkrili sedem (2,3 odstotka). Seveda niso bili kaznovani. Torej, Parisotto je znanstvenik, ki je pomagal razviti test, na katerega se zdaj osumljeni niso ujeli.
Parisotto in Ashenden sta bila tudi v delovni skupini, ki je razvila in do leta 2012 delala pri projektu biološkega potnega lista v kolesarstvu. Ashenden je bil tudi priča na strani Mednarodne kolesarske zveze UCI v primeru Valjavec. Kot je tedaj razkril Tadej Valjavec, je bil Ashanden korekten in v prid njegovemu primeru, argumenti pa niso imeli teže. Interes UCI iz ozadja je bil prevelik. Kmalu po primeru Valjavec je UCI razpustila skupino biološkega potnega lista in naredila reformo sistema. Oba sta izgubila delo.
Za tisto obdobje (2008-2012) se ni mogoče znebiti primerjave, da so eksperti iskali anomalije v dokaj majhni skupini športnikov (okoli 50). Projekt je UCI stal milijone evrov. Ko je bilo treba pokazati učinke dela, so pokazali na anomalije v krvni sliki, tudi pri nič krivih. Za obtožbo in kazen je bil dovolj že sum. Tudi v letu 2015 smo znova pri osumljenih – 800. Znanstvenika sta očitno našla novo bogato tržno nišo.