Prav za kopalno počitniško varstvo, ki ga letos prvič pripravljamo ločeno od drugih. Najprej pa so bila zapolnjena mesta za brezplačno počitniško varstvo, prostih mest je zmanjkalo že v začetku maja. Če so starši želeli v brezplačno varstvo vključiti svojega otroka, so morali kar pohiteti, to pa je v družinah, ki se ukvarjajo s preživetjem, težko. So v težkem položaju. Ne vedo, kako bodo plačali položnice, kako bodo nahranili družino, zato ne razmišljajo toliko vnaprej. Ne vedo, kako bodo preživeli dan, teden ali mesec. Ko pridejo šolske počitnice, so v stiski, ko se zavejo, da otrokom ne morejo privoščiti plačljivih dejavnosti ali letovanja. V naše skupine jih želimo vključiti čim več, a potrebe so trenutno večje od možnosti.
Kaj otrokom pomeni drugačen teden počitnic v družbi vrstnikov?Ko smo se na primer s skupino mlajših otrok sprehodili skozi središče Ljubljane do Tivolija, so bili navdušeni. Že to jim je pomenilo nekaj drugačnega od vsakdana, saj na takšen sprehod ne gredo prav pogosto. Še večje navdušenje je seveda ob kopanju v bazenu.
So otroci prvi dan počitniškega varstva zadržani?Običajno se med seboj ne poznajo, zato so precej zadržani. Celo na kisle obraze naletimo in se moramo zelo potruditi, da jih vključimo v dejavnosti. Povsem drugače je pri tistih, ki v naših programih preživijo več tednov in nas poznajo. Kar nekaj je takšnih. Običajno pa vsem skupaj zavore popustijo v bazenu. Že dlje časa opažam, da se otroci ob vodi povsem sprostijo. Do petka, ko se počitniško varstvo konča, se že precej navežejo drug na drugega pa tudi na vzgojitelje. To je še izraziteje na letovanjih, kjer smo skupaj noč in dan. Zadnji dan letovanj je zato po nepozabnih doživetjih začinjen s solzami ob poslavljanju. Starejši ko so otroci, tesnejše vezi se stkejo med njimi in mnogi stike še naprej vzdržujejo, tudi prek družabnih omrežij.
Ali otrokom v počitniškem varstvu dovolite, da imajo s seboj mobilne telefone?Letos smo tovrstna pravila zaostrili. V kopalnem varstvu mobilnih telefonov in drugih naprav ne dovolimo. Predvsem zato, ker puščamo nahrbtnike ob bazenu ali v parku in jih med dejavnostmi nimamo ves čas na očeh. Tudi denarja otroci ne potrebujejo. Za vso hrano in pijačo, od zajtrka do kosila in malice, poskrbimo v varstvu. Na sladoled pa sploh nimamo časa iti, ker je program tako napolnjen, da tega ne dopušča, pa tudi potrebe ni. Če starši kar koli potrebujejo, se lahko vedno obrnejo name.
Je kakšnemu otroku hudo, ker mora telefon pustiti doma?V varstvu ni teh težav, v kolonijah pa otroci telefone pogrešajo predvsem prve dni, pozneje nanje pozabijo. Letos smo namreč pravila zaostrili tudi na letovanjih. Mobilnih telefonov jim za pol ure na dan, kolikor so dovoljeni, ne razdelimo v domu. Tam se je namreč običajno vsak umaknil v svoj kotiček, na svojo posteljo, in strmel v ekran, po pol ure pa so tarnali, da je bilo časa za vse premalo. Zdaj jim telefone razdelimo zunaj, kjer potekajo dejavnosti. Tam zanje skorajda nimajo časa, ker se okoli njih toliko dogaja, in jih hitro odložijo.
V eni od skupin, ki so šle na letovanje, pa so starši upoštevali naša navodila in nobeden od otrok, to so bili fantje, stari od 7 do 9 let, ni imel s seboj mobilnega telefona. To je bilo tudi zame kot njihovo vzgojiteljico pravo olajšanje. Če imajo otroci s seboj telefon, so manj socialni, manj se družijo z drugimi. Brez telefona se bolj povežejo. Nekateri otroci imajo brez telefona prave težave pri komunikaciji.
Kakšne?Nekajkrat se je že zgodilo, da so se starejše deklice, ko smo jim, kot smo napovedali, vzeli telefon, znašle v stiski. Niso vedele, kako naj sploh komunicirajo med seboj, saj tega niso bile vajene. Niso se znale pogovarjati z osebo, ki je bila od njih oddaljena dva metra. Brez težav pa bi ji napisale sporočilo. A čez nekaj dni so se tudi tega naučile.
Ali morate biti strogi tudi pri drugih stvareh? Pogosto iz šol in vrtcev slišimo, kako težko je postaviti pravila pri otrocih, ki so vajeni popustljivosti in demokratičnega odločanja v družini.Na začetku se zdimo otrokom s poudarjanjem pravil nadležni. Ampak imamo jih v prvi vrsti zaradi varnosti, kar je ob vodi še toliko pomembneje. Poudarjamo tudi pravila bontona. Zadnje čase opažam, da so otroci zelo glasni. Pozornost skušajo pridobiti tako, da želijo preglasiti druge v skupini. Zato sem vpeljala pravila dvigovanja roke, pogovarjanja z običajno jakostjo glasu in poslušanja drug drugega. Sicer bi bili vzgojitelji že drugi dan vsakega programa brez glasu, otrokom pa tudi ni prijetno, če nanje ves čas nekdo kriči.
Zadnja leta moramo bolj kot prej poudarjati tudi, naj otroci skrbijo za stvari – za svoje in za tiste, ki jih odnesemo s sabo, na primer za karte, žoge in druge rekvizite. Tega iz domačega okolja niso vajeni. Popolnoma naravno se jim zdi, da za njimi pospravlja nekdo drug. Tu ni veliko razlike med bolj in manj premožnimi. Tudi v socialno šibkejših družinah želijo starši otrokom olajšati otroštvo tako, da stvari počnejo namesto njih. S tem, da namesto njih pospravljajo, jim ne koristijo, le v dodatne težave jih lahko privedejo. Ampak mi smo pri tem zelo dosledni in hitro se naučijo skrbeti za stvari.
Omenili ste natrpane programe. Ali menite, da otroci ne bi smeli imeti priložnosti dolgočasiti se?Ko sem bila sama otrok, nam ni bilo prav pogosto dolgčas. Hitro smo se znali zamotiti, si najti igro. Današnji otroci so drugačni. Umikajo se od skupine in čakajo, kdaj jim bo kdo kaj ponudil. To je obremenjujoče tako zanje kot za ljudi, ki se z njimi ukvarjamo. Pa vendar moramo to sprejeti in spodbujati vsakega otroka posebej. Počitniški programi morajo biti polni, pestri, otrokom morajo ponuditi veliko izbire. Vzgojitelji pa moramo poznati trike za prikrito motivacijo. Le tako se lahko imamo vsi dobro. Starši namreč otroke v naše programe vključijo zato, da ne bi bili prepuščeni sami sebi, da bi doživeli nekaj novega, drugačnega. Osebno pa menim, da bi otroci potrebovali pomoč tudi pri tem, kako biti sami s sabo, kako se prepustiti svojim mislim. Tega ne znajo in jim včasih pri tem pomagamo na letovanjih. Dobro je, ko sami začutijo, kako je, kadar se umirijo, so tiho.
Vzgojitelji otrokom, ki jih vodite skozi počitnice, pustite pomemben pečat. Ali velja tudi obrnjeno, se vam otroci vtisnejo v spomin, vas spreminjajo?Seveda. Pred kratkim sem prišla iz kolonije, kjer sem vodila skupino starejših deklet. Zelo smo se navezale druga na drugo in slovo je bilo zelo težko.
Ali s svojimi varovanci ostajate v stikih?Sama tega ne spodbujam, vendarle sem njihova vzgojiteljica. Stikov pa ne preprečujem, če si jih otroci želijo in me na primer poiščejo na družbenih omrežjih.
Kakšne morajo biti po vašem mnenju za današnje otroke počitnice, da imajo od njih kar največjo korist?Opozarjam na razliko med tem, kar otroci mislijo, da je dobro zanje, in kar je v resnici zanje dobro. Sami bi najraje čim dlje poležavali in hodili spat pozno ponoči. Menim, da jim neki red vedno koristi, in to kmalu začutijo tudi sami. Koristne počitnice torej po mojem mnenju vključujejo pravila in njihovo dosledno uveljavljanje, pestro dogajanje, družbo vrstnikov in dobre vzgojitelje. Pomembno je tudi, da otrokom ponudimo priložnosti, da se tudi sami dokažejo s svojim znanjem in spretnostmi ter da prisluhnemo njihovim predlogom.
Kakšne pa so bile za vas v otroštvu dobre počitnice?V družini smo bili trije otroci in nismo imeli priložnosti veliko potovati. Zato nam je ogromno pomenilo, da smo z družino vsako leto za deset dni šli na morje, na otok Lošinj. Zaposleni smo bili s seznami, kaj vse bomo vzeli s sabo, z načrtovanjem, kaj bomo tam počeli. Vsako leto smo en dan vstali še sredi noči in se odpravili na planinsko turo do najvišjega vrha na otoku. Sprememba okolja, družba vrstnikov in voda so zame recept za dobre počitnice. Voda, pa naj bo to morje, jezero, bazen ali reka, ima poseben učinek – ljudi zbližuje, otroke pa še posebno.
