Kopališče Ilirija: Ko je bil svet še mlad

Plavanje proti toku

Za plavanje je odprtje bazena Ilirija pomenilo silovit pospešek, a vsa zgodba ima korenine v nogometu. Ilirija je bila namreč najprej ustanovljena kot nogometni klub leta 1911. Kot pravi doc. dr. Tomaž Pavlin, nekdanji hokejist Olimpije, danes pa predavatelj zgodovine športa na fakulteti za telesno kulturo, je v ozadju širša zgodba. Zgodba o predvojnem športnem klubaštvu, h kateremu je v dobršni meri prispeval nastop fašizma v Italiji.

Tudi ali predvsem v Ljubljano je v tistem času iz predelov, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, pribežalo veliko število Primorcev. V Ljubljani so se vključili v športne klube, ustanovili pa so tudi svojega. Primorje se mu je reklo, torej klub z imenom, s kakršnim dandanes nastopa športni kolektiv iz Ajdovščine. A v tistih časih je bilo Primorje ljubljanski klub. In to zoprno konkurenčen. »Nogometni klub Ilirija so ustanovili Ljubljančani. Bila je meščanski klub. Med ustanovitelji so bili tudi člani ljubljanskega Sokola. Že prej so dijaki okrog leta 1909 ustanovili dijaški klub Hermes, vendar pa so zaradi boljših gmotnih pogojev prestopili v Ilirijo, ki se je s tem zelo okrepila, saj so bili hermežani boljši nogometaši. S to združitvijo se Ilirija nogometno okrepi in postane glavni ljubljanski in kranjski klub, na Goriškem pa je bil podoben klub Jugoslavija. To sta bili tiste čase najboljši nogometni ekipi pri nas. Po prvi vojni se je tradicija Jugoslavije deloma prenesla na Primorje, tekma med tema dvema kluboma je bila pa velik in dobro obiskan derbi,« razlaga dr. Pavlin.

Zametek športnega delovanja Ilirije se je zgodil v Tivoliju, nad današnjim letnim telovadiščem ob študijski telovadnici. Ta teren, ki je danes znan po tem, da sem tam vsako leto odvije Škisova tržnica, je bil sprva velodrom za kolesarske dirke. Kolesarji so bili namreč prvi, ki so zunaj telovadnega koncepta Sokola prirejali športna tekmovanja, in to že konec 19. stoletja. V začetku 20. stoletja so velodrom prevzeli sokoli in ga preuredili v telovadišče. Ilirija se je s Sokolom pogodila za ureditev nogometnega igrišča na telovadišču in ga odprla spomladi 1914. Vendar pa je bilo telovadišče med prvo svetovno vojno spremenjeno v vojaško skladišče ter uničeno. Zato so se po vojni ilirijani pogodili z družino Kozler, torej z družino, ki je imela v lasti pivovarno Union, za zemljišče med današnjo gostilno Keršič in pivovarno Union. Tam, kjer danes stojijo staromodni bloki, so si omislili svoje nogometno igrišče. Na drugi strani ceste, onkraj še danes stoječega zidu ob Celovški cesti, ki je nekoč omejeval posestvo in pred katerim je postaja LPP, so ob družinskem teniškem igrišču Kozlerjev naredili še nekaj svojih in na njih začeli s teniško sekcijo. Ker so igrišča za tenis pozimi pomrznila, so na istem prizorišču razvijali tudi drsanje in posledično hokej. »Hala Tivoli torej ne stoji tam, kjer stoji, povsem naključno, ampak gre za precej logično nadaljevanje dejavnosti ilirijanov. S plavanjem so se začeli resnejše ukvarjati po prvi svetovni vojni. Prvi so se s plavanjem sicer začeli ukvarjati v Ljubljanskem sportnem klubu (LSK), ki obstaja še danes, in sicer kot Veslaški klub Ljubljanica. Ustanovljen je bil leta 1907. Poleti so veslali in igrali tenis, pozimi so se pa ukvarjali s sankanjem in tudi skrbeli za sankaško progo v Tivoliju. LSK je tudi že takrat sprožil idejo, da bi dijaki v okviru športne vadbe veslali, predpogoj pa je bilo plavanje. Na Ljubljanici so postavili tudi skakalnico, prvi prvaki v skokih v vodo zato prihajajo iz Ljubljane. LSK je bil tudi organizator plavalne tekme avgusta 1911 na Bledu. Prireditelj je bila avstrijska veslaška zveza, izvedbenik je bil pa LSK,« se glasi kratka razlaga dr. Pavlina o tem, kako smo Slovenci splavali. In naj na tem mestu tudi opozorimo, da v imenu LSK črka »S« ni zapisana pomotoma ali pač po spregledu lektorice, temveč je temu tako v originalu zaradi v tistih časih pomembnega ločevanja od nemške izgovorjave. Kar danes velja za neslovensko, je bilo nekoč poudarjeno slovensko.

Ilirija je organizirala plavalno sekcijo leta 1919, a do leta 1929 se je plavalo predvsem na Ljubljanici in na Gradaščici, kjer so, kot navaja spremno besedilo k razstavi, dolgoprogaši lahko plavali 400 metrov proti toku reke oziroma na 48 metrov dolgi improvizirani progi na zajezeni reki. Tisto zajetje Gradaščice nekateri dejansko razumejo kot prvi ljubljanski bazen, v vsakem primeru pa je bilo izhodišče za kasnejše kopališče Kolezija. Poleg Ljubljanice in Gradaščice je bilo priljubljeno kopališče Ljubljančanov še Štern (na Savi), ki se je menda tedaj imenoval tudi Laguna. Leta 1924 je v Ljubljano prišel Nemec Gustav Appel, odposlanec Rdečega križa z nalogo, da plavalno opismeni tukajšnji živelj, zato tistega leta Slovenci dobimo tudi prve reševalce iz vode z izpitom.

Plavalne tekme so se sicer odvijale na Špici, kjer je bil skonstruiran štartni splav na reki, medtem ko je drugo stran 50-metrske proge omejeval plavajoči tram.

Kopališče – vojaška kopalnica

Vendar pa tegobnost improviziranih pogojev in pomanjkanje prostora ob Ljubljanici menda niso bili edini razlog, da so se ilirijani podali v gradnjo svojega bazena. Ljubljanske plavalce je dodatno motiviralo tudi skeleče plavalsko rivalstvo s Primorci oziroma veliko zaostajanje ljubljanskih za plavalci iz obmorskih klubov v tedanji Jugoslaviji, ki so imeli boljše pogoje za trening – predvsem toplo vodo več dni v letu. Da je bila gradnja bazena prava poteza, se je hitro pokazalo že v nekaj naslednjih letih.

»Ilirijani torej naredijo bazen. Velepotezen projekt. Ilirija v nekaj letih prehiti Primorje, konkurenta še iz nogometa, ki je imel tudi močno plavalno sekcijo. Ko je Ilirija zgradila svoj bazen, je Primorje razpustilo plavalno sekcijo, saj njeni plavalci zaradi klubskega rivalstva niso mogli trenirati na novem objektu ilirijanov, ti pa so hitro napredovali. Nekaj tekmovalcev Primorja je tudi prestopilo k Iliriji, kot na primer Draško Vilfan, eden prvih, ki je sploh premagal Anteja Senjanovića, Splitčana, ki je bil tedaj pojem plavanja. Njegov oče je bil Josip Vilfan, ki je bil na Dunaju zaposlen na uradu za manjšine, in Draško je študiral medicino na Dunaju, kjer je lahko treniral v pokritih bazenih. Iz Kamnika je na Ilirijo prestopil tudi Tone Cerar, ki je prvi nosilec plavalne medalje, saj je bil na evropskem prvenstvu v Londonu leta 1938 tretji v prsnem slogu. Ilirija je začela parirati jadranskim klubom in je v tridesetih letih tudi postala državni prvak. V nekaj letih po izgradnji bazena so postali špica v državi,« pravi dr. Pavlin.

Ob razmahu tekmovalnega plavanja postane kopališče Ilirija tudi mondeno poletno zbirališče Ljubljančanov. Tako je bilo še nekaj let po koncu druge svetovne vojne oziroma tudi med njo, ko je bil reden gost kopališča tudi visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli – tisti, ki se je domislil mesto obdati z žico. »In zvečer, ko se je kopališče zaprlo, je iz letnega telovadišča, od koder se je pri eni od kabin prebilo steno, da je bil možen prehod, prišla na kopanje vojska. Najprej so sicer šli pod tuš, potem pa v bazen. Dejansko so se prišli umivat, vsak večer približno tristo njih,« se spominja 81-letni gospod Franc Brauher mlajši.

Na Iliriji je dobesedno odrasel. Njegov oče, prav tako Franc, je bil namreč drugi oskrbnik kopališča. Prvega oskrbnika je ubila elektrika, ko je v stiku z vodo šaril po električni napeljavi, medtem ko je bil Brauherjev naslednik gospod Bončina, oče rock pevca Janeza Bončine. »Kurilnica kopališča je med vojno služila kot ilegalna orožarna OF, italijanskim vojakom pa so po kabinah kradli pištole. Na kopališču je nekaj časa deloval tudi radio Kričač. Italijani so bili drugačna vojska. Po domače rečeno, bili so babjeki,« nadaljuje pripoved gospod Brauher. Kopališče je bilo navkljub zaukazanemu kulturnemu molku med vojno torej odprto, je pa zamrla tekmovalna dejavnost. Kot pravi Pavlin, so se nekateri tekmovalci udeležili italijanskih prvenstev, sicer pa se je fašistična oblast v Italiji, na primer v nogometu, držala rasnih zapovedi in nižjerazrednim primerkom človeške vrste, v kar smo Slovani spadali, niti ni dovolila tekmovati z višjo vrsto. Ilirija, načeloma napredna meščanska združba, se z imenom sicer navezuje na ilirske province oziroma na ilirsko kraljestvo, dejansko administrativno enoto (1816–1849) znotraj avstrijskega cesarstva, ki so jo zanesenjaki dojemali kot predhodno obliko južnoslovanske državnosti.

Tudi po koncu druge svetovne vojne je kopališče ohranilo status osrednjega mestnega kopališča in zbirališča, na katerem so se najprej zbirali športniki, torej plavalci, ki so imeli svoj »punkt« pri nekdanjem desetmetrskem skakalnem stolpu, na drugi strani pa so športnikom konkurirali prvokategorniki, za kakršne sta veljala Bojan Adamič in Mojmir Sepe, medtem ko je Majda Sepe veljala sploh za eno kultnejših obiskovalk kopališča. »Sprva so se na kopališču iz velikega zvočnika na terasi vrtele češke polke, potem so pa ti fantje prinesli tudi jazz plošče in spominjam se, da je nekoč na kopališče prišla policija, češ da se vrti neprimerna imperialistična glasba,« se spominja Brauher. In da, ko je Adamič ob neki priložnosti jel jamrati Titu, da se jazz preganja, mu je ta menda dejal: »Pa Bojan, bil si v vojni, boril si se. Bori se še za ta tvoj jazz.«

A razlika med predvojno in povojno Ilirijo je bila vendarle občutna. Gospa Meta Rotter Zupan je hči Mira Zupana, Bloudkovega partnerja in graditelja. Stavbenika, se je tedaj temu reklo. Med drugim je v Igriški ulici zgradil mali nebotičnik in še nekaj znanih ljubljanskih stavb. Po vojni so mu nacionalizirali gradbeno firmo, vendar pa je v novonastalem Megradu, iz katerega se je potem razvil SCT, bil dolga leta direktor tudi v socializmu. »Nam niso po vojni naredili nič, ker so se vsi delavci družno izrekli v očetovo podporo. Tudi v socializmu smo se imeli krasno. Bili smo tiho in se politično nismo izrekali. Sprejeli smo stanje, kakršno je bilo. Vendar pa na Ilirijo od leta 1947 naprej nismo več hodili. Pred vojno je bil na kopališču velik red. Vsak večer smo sami pobirali smeti, oče pa je po koncu vsakega kopalnega dne sam kontroliral stanje, tako da je bil zidar naslednji dan na licu mesta, če je bilo potrebno popravilo. Po vojni so bile marele naenkrat strgane. Na kopališče je vdrla 'cesta', sploh v primerjavi z leti prej, ko je bilo kopališče zelo nobel. In voda je postala gosta od umazanije. Kopat smo se hodili samo še na Bled. Mali bazenček je bil rumen,« pripoveduje gospa Rotter.

Skrivnostni notranji bazen

Oskrbovanje bazena je ostalo kompleksen posel tudi v povojnem obdobju. Tudi nevaren. Poleg tega, da je bilo treba za nočna tekmovanja in druge spektakle reflektorje nad bazenom s splava, ki je plaval na vodi, nameščati pod napetostjo, kar je danes nepojmljivo kršenje delovne zakonodaje in izpostavljanje neposrednemu tveganju, so bile možne še številne druge nevšečnosti. Ekipa delinkventov, ki je neko noč preskočila ograjo, da se okopa, pri čemer jih je pa stari Brauher zalotil, ga je vrgla v bazen, medtem ko je v nekem drugem podobnem primeru, ko je bil vpleten neki boksar kriminalec, kot zmagovalec vendarle izšel oskrbnik. Gospod Brauher pripoveduje: »Moj oče je bil močan človek. Po tistem incidentu, ko so ga vrgli v bazen, smo nabavili psa. Oče je za bazen skrbel 26 let. Od leta 1939 do 1965. Na kopališču je znalo biti tudi tri tisoč ljudi in v tem primeru je šlo veliko vode iz bazena, tako da je moral ob takšnih dnevih v bazen doliti vsaj za 30 centimetrov vode. Kopalna sezona je trajala od sredine maja do septembra. V začetku se je za razkuževanje vode uporabljalo klorovo apno, ki ga je bilo treba najprej razmešati z vodo v raztopino, vendar pa je znala ostati kaka grudica, in spominjam se primera, ko je ena takšnih prišla kopalcu v oko in je skoraj oslepel. Šele v letih po osvoboditvi se je začelo uporabljati tekoči klor. V vodo se je dodajalo tudi sredstvo za zgoščevanje umazanije in pa modro galico za lepšo barvo vode. Vendar pa je bazen kmalu po vojni začel puščati, prav tako so bile problem alge, ki so se nabirale na dnu in jih je bilo treba čistiti z obteženimi krtačami. Ko smo ob koncu sezone bazen spraznili, smo stene očistili s solno kislino, kar je bil prav tako naporen in nevaren posel. Približno tretjino vode se je spustilo ven preko zgornje odprtine, in ko sem se nekoč potopil, da bi jo dvignil, me je vodni tok na odtoku tako močno stisnil, da bi skoraj utonil.«

Navkljub zatonu meščanskega blišča so frizer, pediker, izposojevalnica kopalk in restavracija ostali. Prav tako razkošje vedno tople vode v tuših in pokrit notranji bazen s pozimi ogrevano vodo. Tega so odprli običajno šele v prvih mesecih leta, ker je bilo pred tem praviloma preveč mraz. Notranji bazen sicer ni bil odprt za vse, temveč zgolj za tekmovalce. Voda se je ogrevala v kurilnici s sedmimi kotli in pečjo, ki so jo sprva kurili s strupenim koksom, potem pa z običajnim premogom. Deset ton premoga se je pokurilo v štirinajstih dneh. Sprva je bila ideja, da se ga je stresalo na slepi tir ob progi, ki teče za kopališčem, vendar pa se to ni obneslo, zato se ga je praviloma stresalo levo od vhoda, od koder ga je mlajši Brauher vozil s samokolnico noter.

Zaton Ilirije se začne, ko so se po drugih mestnih soseskah pojavili lokalni bazeni, kar pa jo je primerno razbremenilo. Kajti Ilirija je vendarle majhno kopališče, in čim je v vodi kanček preveč kopalcev, postane plavanje nemogoče. Zato jo pametnejši meščani uporabljajo predvsem v začetku sezone. Torej v teh dneh, ko že obratuje, temperatura ogrevane vode pa je 26 stopinj Celzija. V četrtek, ko smo bili tam zadnjič, je bil celoten bazen na voljo dvema starejšima gospodoma. Nedvomnima lisjakoma, ki vesta, kako in kje v mestu najti uteho.