Se tudi vi ob obisku kina vedno bolj počutite, kot da ste se vrnili kakšnih 10, 20 ali celo 30 let v preteklost oziroma kot da tematsko vsaj zadnje desetletje na hollywoodskem zelniku ni zraslo nič novega? Letošnja filmska sezona je postregla s še posebno reciklažno vnemo že videnega, slišanega in prebranega. Videli smo lahko ekranizacijo knjižne superuspešnice 50 odtenkov sive, veliko vrnitev dinozavrov z Jurskim svetom, novega Pobesnelega Maksa, sedmi del Hitrih in drznih, še eno Arniejevo reinkarnacijo v Terminatorju, Maščevalce, Butca in butca, Spužija, Piksle, Hobita, Pepelko, Čebelico Majo… Pa še nas čakajo, ravno nocoj se začenja Misija: Nemogoče, naslednji Bond, spopad Supermana in Batmana, znova Fantastični štirje. Seznam nima konca.
Filmski kritiki bentijo po vsem svetu in se tolčejo po glavi, kako da se ne moremo znebiti tega »večnega vračanja enakega«. Sesuvajo Adama Sandlerja in se sprašujejo, ali ga še sploh lahko kličejo »filmska zvezda«, ker so mu Piksli grandiozno spodleteli. Tuhtajo, kje se je Schwarzeneggerjev terminator kar naenkrat tako pomehkužil in postal »Ata« ter kako jim je v en film tako neokusno uspelo stlačiti vse bistvene reference iz preteklih delov. Premlevajo, kaj nemogočega še sploh lahko naredi izpeti Ethan Hunt, zakaj so Hobita raztegnili v trilogijo in kako naenkrat v Hitrih in drznih avtomobili letijo po zraku. Medtem že vnaprej obsojajo na propad novo-staro četverico superjunakov, po drugi strani pa celo opevajo Maksa, se še vedno naslajajo nad Bondom in uživajo v novih butastih šalah dveh butcev.
A pretirane razprave, zakaj je tako, vseeno niso potrebne. Dovolj je le bežen pogled na lestvice najbolj gledanih filmov. V ZDA in globalno so trije najuspešnejši filmi prav Hitri in drzni 7, Jurski svet in Maščevalci: Ultronova doba, od katerih je vsak na blagajnah pospravil zajetno milijardo in pol dolarjev. Pa to še ni vse, saj kar sedem od deset najbolj gledanih filmov čez lužo sodi v to kategorijo. Slika pa ni nič bolj spodbudna pri nas, celo še bolj grozljiva je. Kar devet od desetih najbolj gledanih filmov letos lahko uvrstimo med predelave in nadaljevanja, po preletu statistik pa si očitno vsak iz te kategorije lahko obeta vsaj soliden obisk.
Logika je torej preprosta. Gledalci gredo vedno bolj na »ziher«, posledično pa seveda tudi studii, ki s takšnim ziheraštvom kujejo bajne dobičke. Formula je preprosta: dovolj poznanih elementov, da se bo gledalec počutil domače, lepi zvezdniki in zvezdnice, več eksplozij, bolje posneta akcija, bolj nore akrobacije, nujen ljubezenski zaplet, malo (ali dosti) seksa, vnaprej odločen boj med dobrim in zlim pa še ščepec neslanih šal povrhu. In nova uspešnica je rojena, skorajda obsojena na uspeh, dokler lik in zgodba nista izžeta do zadnjega dolarja in pospravljena v predal – pa še to le za kakšno desetletje ali dve, ko bosta servirana novim generacijam. »Fast food« so torej tudi pri filmih že krepko vcepili v nas. In dokler ga bomo tako vneto tudi obiskovali v kinih, se ne smemo čuditi, da se bo vedno znova prikazal na platnu.
