Te dni tudi slovenski gledalci, ki imajo radi postapokaliptične akcijske filme, lahko pridejo na svoj račun. Po jubilejnih 30 letih se je na velika platna vrnila kultna avstralska franšiza Pobesneli Max. Gre za filmsko serijo, ki je med drugim med svetovne zvezde izstrelila do takrat skoraj povsem anonimnega Mela Gibsona. Prvi film, ki je v Avstraliji začel igrati leta 1979, leto kasneje pa so ga lahko videli po vsem svetu, je bil celo tako uspešen, da je več desetletij branil Guinnessov rekord za najdonosnejši film vseh časov. Mednarodno je zaslužil več kot 100 milijonov dolarjev, kar ni slabo, če vemo, da je to več kot dvestokrat več, kot je stala njegova produkcija.
Apokalipsa prej in zdaj
Zgodba o policistu, ki v distopični prihodnosti, ko svet neizbežno drvi proti popolnemu razkroju civilizacije, vzame pravico v svoje roke, je bila v 70. letih prejšnjega stoletja vsekakor priljubljena. Konec koncev je šlo za desetletje filmov o Umazanem Harryju, ki je na drugi strani Tihega oceana že dobrih osem let izgubljal svojo človečnost v boju z nepridipravi v San Franciscu. Harryju je uspelo. Max pa je iz dela v del vse bolj občutil nemoč enega moža v boju z vsem svetom, ki je zblaznel. Tega ni mogla preprečiti niti osebna katarza glavnega lika. Kljub temu da je Max že leta 1985 ponovno odkril svojo človeško plat, smo po 30 letih dobili naslednje poglavje vizije svetovnega propada, kot si ga je zamislil avtor in režiser franšize George Miller. Vprašanje, ali gre za nadaljevanje ali ponovno vizualizacijo serije, ki ni kronološko nadaljevanje predhodnih delov, ostaja neodgovorjeno. Vsekakor se pozornost filma tokrat z Maxa in njegovih težav premakne na stanje človeštva, ki teče zgolj še na hlape.
Patriarhalna in matriarhalna družba
Film je prejel precej pohval, ker v vlogi protagonistov prikaže predvsem ženske like, medtem ko večina moških v filmu sodi v vrste zlobnežev, ki izživljajo svoje infantilne fantazije moči, nadvlade in nasilja. Seveda je ob pohvalah prejel tudi kritike, ker naj bi navdušence nad akcijskimi filmi prelisičil v gledanje feministične propagande. Da se je iz tega razvnel spor, še preveč lepo sodi k vodilnemu motivu filma. Interpretacija, da gre za emancipacijo žensk izpod jarma podivjanega patriarhata in celo njihovo nadvlado nad moškimi, je vsekakor možna, čeprav poznavanje preteklih filmov in pozornost na bogati simboliki v pričujočem nadaljevanju govori v prid precej bolj uravnovešeni interpretaciji. Vsekakor so ženski liki v filmu predstavljeni v pretežno pozitivni luči, a tudi ti imajo svoje napake. Številne pripadnice ženskega spola velik del zgodbe sledijo ustaljenim stereotipom deklet v nevarnosti. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da imajo svoje katarzične trenutke tudi moški. Četudi je Cesta besa nedvoumno kritična do patriarhalne družbe, vsekakor ni manifest matriarhata, kot bi marsikdo pomislil. Tega je George Miller predstavil že v tretjem delu, ko je vlogo okrutne tete Entity zaupal Tini Turner. Ta je več kot dostojno pokazala, da ekscesi oblasti v Millerjevi prihodnosti niso monopol enega samega spola. Če ne prej, je to postalo jasno, ko je zahtevala, da Max pokonča Blasterja, mišičnjaka z razvojnimi težavami. Matriarhalni družbi tudi v tem filmu ne kaže dosti bolje. Tako kot klan moških, ki sicer ima dostop do osnovnih surovin za preživetje, a izgublja bitko z grotesknimi boleznimi, se tudi klan žensk sooča z neizprosnim izumrtjem, ki zrcali težave moških. Kljub temu oboji namesto medsebojnega sodelovanja raje posegajo po plenjenju drug drugega.
Za ljubitelje akcijskih filmov
Da Miller v filmu, bolj kot kar koli drugega, zagovarja sodelovanje med spoloma, govorijo tudi sopostavitve likov. Mladega para zaljubljencev, ki to po vseh pravilih sveta ne bi smela biti, in seveda vodilnega dvojca filma, imperatorice Furiose, ki jo odigra južnoafriška zvezdnica Charlize Theron, in Maxa, ki ga tokrat upodobi Anglež Tom Hardy, sicer znan po vlogi Bana v zadnjem delu Nolanove trilogije Batmana. Furiosa še najbolj spominja na mlajšega Maxa. Tudi ona ob izgubi korenin ponovno išče svojo človečnost v svetu, ki tej vrlini ne ponuja preveč plodnih tal. Sposobnost ali nesposobnost sodelovanja omenjenih likov pa bo naposled odločila o izteku filma. Bogastvo interpretacij vsekakor govori v prid mojstrstvu režiserja Georgea Millerja, kajti film je v resnici izredno minimalističen, ko gre za dialog. Da ne bo pomote. Gre za čistokrvni akcijski film, ki bi se ga dalo opisati tudi kot 120-minutni videospot. Besnenje avtomobilov, motorjev, nešteto eksplozij ter udarjanje basov glasbene podlage bo marsikaterega gledalca, ki želi slediti bogatosti sicer zelo preglednih akcijskih prizorov, izčrpalo. Kdor ni ljubitelj akcijskih filmov, bi se znal vsej simboliki navkljub znajti na napačni predstavi.
Leto različnih filmskih franšiz
Drznost režiserja za tako brezkompromisen film pa gre vsekakor pohvaliti. Še posebno, ker je dober in dobro narejen. Stoletja stran od akcijskih uspešnic Michaela Baya. Po zaslugi izjemne fotografije in koncepta grotesknega sveta pa bi ga znal kdo uvrstiti tudi med umetniška dela. Filmskih nagrad vseeno ne bo pobiral. Že zaradi napačnosti žanra. Sploh pa je zgodba površinsko gledano zgolj v službi ustvarjanja priložnosti za naslednjo veliko eksplozijo. Po drugi strani bi lahko rekli, da bi bilo zelo preprosto film postaviti ob bok številnim akcijskim franšizam, ki so v zadnjih letih doživele ekranizacijo v prenovljeni obleki. Od Zvezdnih stez do Robocopa. Prav tako bi lahko rekli, da gre zgolj za še en poskus finančnega izkoriščanja priljubljene franšize z novim delom, po vzoru že sedmega nadaljevanja Hitrih in drznih ter očitno nesmrtnih franšiz Terminator, ki bo letos dobil že peto nadaljevanje, in Vojna zvezd, ki bo postregla s prvim delom že tretje trilogije. Če temu dodamo še novega Supermana in Jamesa Bonda, vidimo, kako pazljiva je današnja filmska industrija z velikimi denarnimi vložki, kar je po katastrofalnih neuspehih, kot je bil John Carter, več kot razumljivo. Kljub vsemu bi bilo metanje novega Pobesnelega Maxa v isti koš z omenjenimi filmi krivično, saj, podobno kot zgoraj omenjeni Nolanov Batman, vsekakor izstopa med njimi in v žanr vnaša nepreizkušene recepte. Vizualno pa bi znal biti za žanr to, kar je bil 300 preteklo desetletje.
