Dnevnikov turistična izvidnica na Vrhniki: Mesto pod klancem, kjer diši po Cankarjevi kavi

Ko ni receptorja

Pred odhodom je Yulia zbrala nekaj informacij s spletne strani Visit Vrhnika in bila prijetno presenečena. Ker je naša izvidničarka organizatorka porok, pogosto potrebuje informacije o različnih slovenskih krajih in te najpogosteje poišče prav na spletnih straneh turističnoinformacijskih centrov. »Marsikdaj se zgodi, da ne morem najti informacij, ki jih iščem, ker so spletne strani pač nepregledne. Visit Vrhnika pa je, ravno nasprotno, zelo pregledna, čeprav ponuja veliko informacij, te so preprosto dosegljive in že na prvi strani vidiš, kam moraš klikniti, da najdeš podatek, ki ga iščeš. Vse je lepo razdeljeno in spletna stran je tudi v angleščini,« razloži Yulia, ki se je še pred obiskom Vrhnike pozanimala tudi za nastanitev.

»Izbire je zelo malo, trije hoteli na Vrhniki in eden v Bistri. Še nekaj mi ni jasno, in to opažam povsod po Sloveniji, da so cene hotelov še enkrat višje kot na booking.com, ker ta ponuja popust. Zaželela sem si najdražji hotel, a ga prek bookinga ni bilo mogoče rezervirati, ker je bil poln. Zato sem se odločila, da pač poskusiva srečo, ko prideva na Vrhniko. In res, ena soba je bila še prosta,« pripoveduje Yulia, kako se je začel njun izvidniški dan. Z razočaranjem. »Ne pričakujem veliko od hotela s tremi zvezdicami, a hotelu Mantova jih ne bi dala. Preprosto mi ni jasno, zakaj je tako drag – hotel na Vrhniki je s tremi zvezdicami dražji kot hotel v Ljubljani, ki ima prav tako tri zvezdice in je res fantastičen, če bi ju primerjali. Ne gre za to, da soba ne bi bila urejena. Ko sva prišli v hotel, tam ni bilo receptorja. Nato pa, ko je nekdo prišel, je bil to najbrž kar eden od zaposlenih, saj nama ni znal povedati ničesar, niti kateri dokument zadostuje za prijavo. Poleg tega sprva niso vedeli, kdaj je zajtrk, kdaj se morava odjaviti iz hotela... Opazila sem tudi, da je neko dekle delalo vse, bilo je v baru, kuhinji, na recepciji, tako da je jasno, da ne more vsega narediti dobro. Tudi zajtrk naslednji dan vtisa o hotelu ni izboljšal. Saj je bilo dovolj in različne vrste hrana: misliji, namazi, jajčka, salame, sir..., a sama sem navajena zjutraj jesti zelenjavo, kakšen paradižnik, paprika ali kumara bi bili dovolj,« razlaga o prvih vtisih na Vrhniki Yulia.

Fantastični TIC

A kljub slabšemu začetku je bilo nadaljevanje boljše. Naši izvidničarki sta se iz hotela odpravili v TIC, ki ga je bilo prav enostavno najti, saj so označbe zanj že na začetku Vrhnike. »Dan se je spet lepo začel,« pripomni Evguenia. Zaposlena v TIC je bila namreč čudovita, povesta izvidničarki, njena angleščina je bila zelo lepa in pravilna, govorila je počasi in razumljivo tudi za tujce, ki ne znajo najbolje angleško. Razložila jima je, kaj si lahko ogledata na Vrhniki in okolici, jima svetovala tehniški muzej v Bistri, razložila, da se lahko tja peljeta z avtobusom, jima dala vozni red, povedala, kje je postaja, ter dodala, da se za dve bolj splača vzeti taksi, in jima dala telefonsko številko taksista. »To pa še ni vse,« dodaja Yulia. »Dejala je še, naj poveva, da sva s TIC, ker so zmenjeni z njimi, da je cena za taksi pet evrov in nič več. Pri tem pa je bilo zanimivo, da naju je dekle na TIC vprašalo, zakaj javni promet, če imava avto, pa sva odvrnili, da bova mogoče kaj spili. No, in že nama je predlagala degustacijo piva, ki jo vsak dan ponuja tamkajšnja lokalna pivovarna od petih do devetih zvečer. Če se najaviš, lahko imaš tudi voden ogled po pivovarni, degustacija pa je brez najave.«

»Na TIC sva opazili tudi spominke. V dveh vitrinah spodaj so slovenski spominki, v treh zgoraj pa spominki, povezani z Vrhniko, kar je bilo res lepo videti. Zaposlena nama je razložila tudi vse o spominkih, tako da si lahko takoj dobil vtis, kdo je bil Ivan Cankar,« doda Evguenia. »Ne kupujem spominkov, kajti največkrat, ko jih obrneš, vidiš, da so bili narejeni na Kitajskem. No, na Vrhniki pa sem obvezno kupila temno čokolado in črno kavo, ki sta imeli res lepo embalažo, pa še drago ni bilo. Kava tako lepo diši, pražena in mleta je celo v domači pražarni,« je bila navdušena Yulia.

Velik pozdrav za Anjo

Naši izvidničarki sta se od TIC najprej odpravili v Tehniški muzej Slovenije v Bistro. »Tako lepo je bilo spet iti v ta muzej. Titova zbirka avtomobilov je res fantastična, samo v tistem prostoru bi lahko bila dve uri,« reče Yulia. Tudi Evguenii, ki je bila prvič v muzeju, se je zdel ta krasen. »Takoj sem si rekla, da moram sem na izlet peljati otroka in moža,« pove. V muzeju sta preživeli dve uri, nato pa sta postali lačni in si privoščili kosilo kar v gostilni v Bistri. Hrana tam je bila vrhunska, njihova specialiteta je divjačina, izvidničarki pa sta si izbrali svinjsko ribico in sirove štruklje ter piščanca v lovski omaki s pečenim krompirčkom. Sirovi štruklji so bili najboljši, kar jih je Yulia kdaj jedla, pove. »Domača skuta, ne preveč testa, ne preveč skute, ne presladki. Domnevam, da takšni morajo biti,« meni. Evguenio je povsem očaral mlad pečeni krompirček. »Odlično!« reče. Malce se je zataknilo le pri vinu, saj sta naročili rdeče Kristančičevo vino, ki pa je bilo prehladno. »Morali sva počakati, da se je segrelo in sva ga lahko res okusili. Na to sva tudi opozorili natakarja, ki se je seveda opravičil in razložil težavo. Bil je šolan natakar in je poznal vsa ta pravila,« tako Yulia.

Po kosilu sta se vrnili na Vrhniko, pustili avtomobil pri hotelu in se peš sprehodili do pivovarne Človeška ribica. Na poti sta takoj opazili staro vilo z zelo lepo fasado in obe nad njo zavzdihnili od navdušenja. »Od domačinov sva tudi izvedeli, da živi v njej neka družina, da je trajalo kar nekaj časa, da so lahko obnovili njeno fasado, da dolgo niso imeli ogrevanja. Da, domačini res veliko vedo o svojem kraju,« pravi Evguenia.

Tako sta prispeli do majhne pivovarne Človeška ribica, kjer sta preživeli več ur in se izjemno zabavali. »Velik pozdrav za Anjo,« takoj reče Yulia, »tudi ta punca je bila fantastična. Predstavila nama je pivovarno, povedala, da lahko naročiva pivo ali imava degustacijo. Odločili sva se za degustacijo, ki je bila odlična. Za vsako pivo je povedala, kako je narejeno, iz kakšnih sestavin, od kod je hmelj. Večer je bil čudovit, Anja nama je res veliko povedala o Vrhniki, domačinih. Vprašali sva jo tudi, kaj počne mladina zvečer, ona pa je odvrnila, da se zvečer res ne dogaja veliko, sploh ker so ljudje na dopustih. Imajo sicer kino na prostem, mladinski dom, kjer se mladina srečuje in zabava, celo predlagala nama je, da lahko gremo skupaj tja pogledat, če bi naju zanimalo, sicer pa večina mladih hodi v Ljubljano. Tisti, ki pridejo na Vrhniko, pa bolj kolesarijo in hodijo, saj je narava tam okoli res lepa. Posodila nama je tudi svojo tablico, tako sva lahko ves večer brskali po njej in iskali vrhniške zanimivosti,« pojasnjuje Yulia. Izvidničarki so prevzeli tudi domačini. »Tako odprti so in prijazni, vsak želi pomagati, odgovori na katero koli vprašanje. Če bi jih prosili, naj naju pospremijo do hotela, vem, da bi naju takoj,« rečeta in dodata, da ju je neki fant, ki sta ga srečali na ulici, ko sta zgrešili gostilno pri Kranjcu, celo pospremil do tja. »Po degustaciji sva si namreč zaželeli nekaj malega prigrizniti in sva se odločili, da skočiva do gostilne Pri Kranjcu, ki so nama jo priporočali domačini in kjer je mogoče dobiti domače jedi. Naročila sem vegetarijanski krožnik. Povsod po Sloveniji dobiš pod tem imenom zelenjavo na žaru, toda dobila sem občutek, da to ni bila sveža zelenjava, pač pa zamrznjena in le popražena. Ne morem reči, da je bilo ravno slabo, toda…« pravi Yulia. Evguenia je naročila njoke z lososom, ki so bili res odlični, le losos je bil iz konzerve. »Seveda nisem pričakovala, da bo svež, saj nimajo ribnika. Sva bili pa presenečeni nad porcijami. Naročili sva predjed, pa je bilo toliko vsega, da nisva mogli pojesti naročenega,« pove Evguenia.

Ostali sta brez besed

Naslednji dan sta si izvidničarki ogledali še spominsko hišo Ivana Cankarja, ki je bila prejšnji dan že zaprta. »Tista gospa tam in njeno vodenje – ostali sva brez besed. Videlo se je, kako dela to iz ljubezni in ne zaslužka. Toliko znanja, toliko ljubezni do Cankarja in njegove družine ima! Ko je minila tista ura, ki sva jo preživeli tam, in sva prišli ven, sem rekla Yulii le, da sem takšno vodnico srečala samo enkrat, v Rusiji in v povezavi z nekim ruskim pesnikom. Le takšna oseba lahko obiskovalcem resnično tako predstavi osebo, o kateri pripoveduje, da želiš izvedeti o njej še več,« pojasni Evguenia. Po ogledu spominske hiše našega izjemnega pisatelja sta se sprehodili še do cerkve svete Trojice. Na žalost pa je bila zaprta, prav tako ni bilo urnika, kdaj je odprta. »Naredili sva krog okoli cerkve, pa nič. To naju je zmotilo, nobene informacije in oznake. Pa ravno na spletni strani TIC sva prebrali legendo, povezano s to cerkvijo, in sva jo v mislih že podoživeli, zato sva si res želeli ogledati njeno notranjost,« še pove Yulia o izkušnji, preden sta se odpravili nazaj v Ljubljano.

Nad Vrhniko sta bili obe pozitivno presenečeni, saj sta preživeli lep dan. »Brez težav lahko narediš enodnevni izlet na Vrhniko, tako za družino kot za turiste, in ni treba, da si ogleduješ le naravne znamenitosti. Lahko greš v tehniški muzej, Cankarjevo hišo, nekaj poješ in že mine dan. Opazili sva tudi, da organizirajo za skupine dvourno vodenje po poti Cankarjeve mladosti. Res nisem vedela, da so blizu Ljubljane mesta, ki so sicer majhna, a lahko preživiš tam ves dan, pa ti ni dolgčas,« strne misli Evguenia. Yulia pa pripomni: »Dan je minil hitro, vseskozi se je kaj dogajalo, družili sva se z ljudmi, ki so prijetni, odprti, svetujejo, pomagajo, veliko vedo. Lep vtis sem dobila in preživeli sva krasen dan.«