»Sta režiserja, ne?« naju s fotografom v četrtek popoldne odločno nagovori gospa pred občinsko stavbo v štiristoglavem naselju Dobrovo, administrativnemu središču občine Brda. »Ne, nisva,« ji odgovoriva brez kančka manipulantskega okolišenja, ki zna človeka ob takšnih priložnostih vendarle popasti.
Nisva je prepričala. »Ne, ne, vidva sta režiserja, vidim,« se ni dala pretentati gospa Marinka. Za vsak primer. Ne bodi len. Da se do konca prepriča. Njena želja priti do vloge je bila iskreno neprikrita. Bilo je popoldne, ko se je v občinski stavbi odvijala avdicija za naslednji sklop snemanj TV-nadaljevanke Ena žlahtna štorija. In po vsega pol ure, kolikor je nabor v času našega prihoda že trajal, je naborniška komisija v pisarni evidentirala že 90 kandidatov. Na koncu 160.
Vsa primorska narečja
Ena žlahtna štorija, slovenska nadaljevanka, se vrti okoli kosanja potomcev za dediščino bogatega vinarja. Kot tako jo lahko primerjamo celo s prastarimi, prostodušnimi, obče ljudskimi TV-uspešnicami, kot so bile včasih Naša krajevna skupnost, Ščuka je, ščuke pa ni in še kakšna. V vsakem primeru gre za TV-serijo, ki ji je po dolgem času uspelo pritegniti opazno veliko slovenskih gledalcev. Dogaja se v Brdih. Natančneje v gradu Gredič, ki ga je pred leti, potem ko se je naveličal nogometa, preuredil podjetnik Jurij Schollmayer. Nadaljevanka je torej uspešna. Če kje, se zatika pri jeziku. Pri mešanju briških besed s furlanskimi in drugimi izrazi. Po furlansko se na primer ponvi reče padela. V Brdih uporabljajo ponev.
Za Neprimorca je primorsko narečje nemara en jezik, za Primorce (in jezikovne strokovnjake) pa pač ne, ampak se narečje deli na podnarečja, kot so rezijansko, obsoško, tersko, nadiško, briško, kraško, istrsko, čiško in notranjsko. Še največ kritik je nadaljevanka doživela zavoljo nepravilne briščine oziroma ker naj bi se v nadaljevanki govorilo kombinacijo raznih vrst primorščine. Sodeč po zaznavah, ki nam jih je v Brdih uspelo med tamkajšnjim avtohtonim življem pobrati v četrtek popoldne, zagata ni večjega značaja oziroma Brici jezikovnih nedoslednosti v nadaljevanki ne zamerijo preveč, vseeno pa kak avtohtoni lik v nadaljevanju ne bi bil odveč. Gospa Nejka Klinc iz vinogradniško-živilskega družinskega imperija je na avdicijo prišla zavoljo sina, potem pa so na avdiciji prepričali še njo. »Videli so, da sem za to. Dobro znam govoriti po domače, ker je bila mama zaposlena v bolnišnici in je bila veliko odsotna, tako da sem dosti časa preživela z nono, od katere sem pobrala stare besede,« pove pregovorno komunikativna Brika. Mimogrede. Vsled nadaljevanke je vinska klet Brda dala na trg tudi vino štorija. Eno z drugim. Kot »špila v klobaso«, se reče.
Težko jih je kupiti
Vrata naborniške pisarne so si podajale vse starostne skupine Bricev, ki so nadaljevanko očitno vzeli za svojo. »V čast bi mi bilo nastopiti. Denar me niti ne zanima. Štorijo gledam stalno. Seveda smo ponosni, da se zgodba dogaja v Brdih. Večini je naša pokrajina všeč in bi živeli tukaj, zdaj pa nas promovira še nadaljevanka,« pove 17-letni Dominik, ki se je avdicije udeležil skupaj z mlajšima sosedoma Kevinom in Anejem. »Najbolj mi je všeč Gušto,« se mladi Bric pohvalno izrazi o Primožu Forteju, vodmatskem (ljubljanska četrt) predstavniku v seriji, ki je po priljubljenosti likov menda sploh v špici. »Ibro je tudi faca,« doda Kevin.
Brici, torej približno 6000 sedanjih prebivalcih gričev na skrajnem zahodu Slovenije in na meji z Italijo (del Brd je tako in tako ostal v Italiji), veljajo za izrazito delovne poljedelce in gostoljubne, vendar pa tudi svojevrstno zagamane ljudi. Po enem od starih šalorekov človek, ki se oženi z Briko, ne potrebuje psa. Menda čuvaja? No, dobrovoljni gospod Jordan, za katerega se zdi, da bo vlogo v nadaljevanki zagotovo dobil, ne da bi ga bilo treba odeti v kako drugo opravo od te, ki jo nosi, sicer postreže s še eno briško maksimo: »Rajš krepat, ku dat vejat. Kar pomeni, da je boljše umreti, kot dati prav komu drugemu. Rek se nanaša na nepopustljivost. Takšni smo. Ne vem, zakaj.« Očitno živelj, ki ga je težko kupiti. A žlahtnoštorijašem je očitno uspelo. Navkljub jezičnim površnostim. »Če bi Bric govoril resnično avtohtono narečje, ga verjetno nihče ne bi razumel, razen Bricev samih, tako da ni problema,« še doda gospod Jordan.
Briški h
Osnovna briška narečna posebnost je h. Oziroma g, ki ga izgovarjajo kot h. »Na g vsak pade,« meni Dominik. Bric reče Horica in ne Gorica. Vendar pa tako, kot je to primer z jezikovnimi delikatnostmi, kakršne so srbski mehki ć ali tisti glas, pri katerem moramo jezik pritisniti nekam pod ustno nebo, ko poskušamo po angleško pravilno reči »three«, se začetnik ali prišlek z enostavno zamenjavo g in h ne bo izvlekel. Težje je. Briški h sicer začneš izgovarjati z malenkostjo g, ki ga pa takoj potopiš v h, pri čemer v kasnejši fazi dodaš še kanček grgrlatosti, značilne za izgovarjavo r. Lahko si prizadevaš, vendar bo tvoj začetniški trud razkrinkan, ker bo v njem slišati preveč prisile. »Res je, da v nadaljevanki ne govorijo vsi pravega jezika. Odvisno, kakor kdo. Govorijo na primer 'kej', medtem ko mi pravimo 'ki'. V Gorici imajo recimo že 'kej', vendar pa se tam že bolj mešajo narečja, pri nas pa manj. Po drugi strani v Ajdovščini vse bolj vleče na u. Medtem ko mi rečemo 'osem', oni rečejo 'usm',« Dominik dodatno pojasni nekaj narečnih odtenkov.
Že smo mislili, da smo se izvlekli s poljudnim jezikoslovjem, ko se je na hodniku pojavila gospa Anita. Anita Manfreda. Na vprašanje, ali je tudi ona kandidatka, odgovori, da ne, ker je »furešta« ali prišlekinja in da je nadaljevanka briška zadeva. Nato pove, da je direktorica uprave občine Brda. Energična gospa. Težko ji rečeš ne. »Nič vam niso dali piti v Brdih? Ah, pri nas je delo povezano z vinom. Poskusite vsaj en špric. Brez tega ne morete domov. To ima štiri odstotke. Je to kak alkohol? Menda ne boste šli žejni v Ljubljano?! Mene so naučili, da je tukaj gostoljubje številka ena,« najavi steklenico rdeče vsebnosti. Špric. Peneča rebula s priokusom pomaranče. Nizka stopnja gor ali dol. Za nekaj minut je vseeno zanihalo.
