Ugibanje, kaj je vsak odnesel z nedeljskega koncerta Patti Smith in njene skupine v skoraj polnih ljubljanskih Križankah ali pa poslušajoč ga na drugi strani zidu avditorija (brez sramotne prepovedi zadrževanja na javnem prostoru), raje odložimo, a odziv občinstva med koncertom in po njem je izražal predvsem spoštovanje do gospe rockerice v zrelih letih, prostudušno vsrkavanje njene avre in tudi poklon njeni vitalnosti, ognjevitosti, iskrenosti in neposrednosti brez skrivalnic, ki se jih tako radi grejo današnji rock aristokrati. Rock je del navadne kulture.
Ljubljana ima s koncerti Patti Smith srečo, četudi sta oba prišla razmeroma pozno. Prvi pred štirinajstimi leti je bil močnejši in drzno nepredvidljiv (in slabše obiskan), tale nedeljski s precej dragimi vstopnicami je bil zasnovan kot retrospektiva, kot obhajanje štiridesete obletnice izida izvrstnega albuma – prvenca Horses (1975) z dodatki iz pesmarice pevke in njenega benda. Ta »moj bend«, kakor ga je najavila gospa, vsa leta suvereno glasbeno usmerja kitarist Lenny Kaye, eno ključnih in tudi spregledanih imen newyorškega »downtown« rocka, ki se ga je prijela etiketa newyorški punkrock, kar je v zgodovini povzročilo marsikateri nesporazum in ga očitno še glede na domače zapise pred koncertom. Po svoje ga je po »koncertnem vrtenju« komadov z obeh strani plošče sproti popravljala kar rockerica sama.
Že sam album Horses, glasbeno in tematsko heterogen, odprt, kot je, navaja k temu, da je bila glasba bendov v letih 1973–1978, povezanih z newyorškim punkrockom, slogovno in tematsko bolj raznovrstna kot v zgodnjem britanskem punku, da ni šlo za neki strogi žanrski urok z vpijočim geslom »No future«. A Horses je bil tudi izkaz nečesa drugega. Nastajal je v času in meandrih newyorške boemske kulture, ko je rock v ZDA, prej utopično razumljen kot nova demokratična umetnost, njeni nosilci pa kot novi družbeni radikalci, izgubil naboj gibanja radikalnega upanja in so bile pretrgane vse njegove vezi z množičnimi družbenimi gibanji. Patti Smith in drugi newyorški »mulci« so v svojih snovanjih, navezi umetniških naprezanj in množične kulture, ki je bila »elitno antielitna«, pri življenju znotraj rocka ohranjali vsaj možnost kulturne opozicije, v samem izrazu pa so bili marsikdaj antagonistični do dominantnega rockovskega komercialnega pogona samega; rock je bil vendarle še širno »morje priložnosti«, v tokratni koncertni izvedbi podaljšano v svetlo zamaknjeno »glorijo«.
S tega vidika bi bila dosledna gesta koncertnega obhajanja Horses ta, da bi po izvrstno odigranem, vokalno vitalno, nastopaško silovito in dosledno interpretiranem albumu končali koncert v štiridesetih minutah. Vsak dodatek je bil odveč. (Denimo, to je po mnogih letih storil Lou Reed s koncertno reinkarnacijo albuma Berlin, ki je bil ob izidu komercialni flop.) Toda koncertno obredje terja svoj davek in potešitev apetitov. Venček poklonov benda brez pevke v sicer inštrumentalno spodobnih izvedbah The Velvet Undergound je izzvenel kot nekakšen »sampling« za mimobežno edukacijo, pričakovani dodatki Patti Smith s sklepnimi frenetičnimi političnimi gesli pevke med »People have a power« in njeno obdelavo rockovske klasike The Who »My Generation« pa so pokazali, kje je v zgodovini ravno tej generaciji z rockom vred spodletelo ali, bolj neposredno, kje je pošteno »zajebala«.
Vsaj zame je podoba Patti Smith z njenega prvega koncerta, ko leži na hrbtu, umolkne in razjarjeno ranjena piha v klarinet, tista, ki je spregovorila več kot njeni zadnji propagandni slogani na nedeljskem koncertu. Drugačna »Piss Factory«, ko beseda, nagovor v komemoraciji omahne, nekdo pa ječi, beži od tekočega traku – umetnostnim sanjarijam o samorealizaciji v belem mestu naproti.
