Včeraj je 141 hrvaških poslancev zaradi »kontaminacije« z dopusta pridrvelo na izredno sejo sabora. A ne zato, ker bi bila država v nevarnosti zaradi okužbe s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi ali bojnimi plini, v zvezi s katerimi se izraz kontaminacija najpogosteje uporablja, pač pa zaradi domnevne kontaminiranosti arbitražnega postopka, katerega namen je določiti potek meje s Hrvaško. Zaradi afere s prisluhi, ki so razgalili nedopustno dogovarjanje med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in predstavnico slovenskega zunanjega ministrstva v arbitražnem postopku Simono Drenik, so svoji vladi soglasno naložili, naj začne postopek za prekinitev arbitražnega sporazuma s Slovenijo. Sklep o tem naj bi sprejela danes in z njim seznanila Slovenijo, ki ima tri mesece časa za odziv.
Hrvaške politike lahko poenoti le Slovenija
Hrvaški politiki niso še nikoli pokazali tolikšne enotnosti kot v tem primeru. Da ne bi kdo črhnil kakšne neumnosti, so se celo dogovorili, da bodo na izredni seji sabora, ki naj bi trajala dva dni, a se je končala že po dobrih štirih urah, o arbitraži govorili le vodje poslanskih skupin, posameznikom niso pustili do besede. Lahko hrvaške politike poenoti le Slovenija, smo vprašali poslanko Jadranko Kosor, ki si je za včerajšnjo razpravo v saboru pripela isto broško, kot jo je nosila 4. novembra 2009, ko se je kot takratna hrvaška premierka podpisala pod arbitražni sporazum, za katerega je včeraj zatrdila, da ne obstaja več: »Ah, ta enotnost bo kratke sape. Boste videli, že čez nekaj dni se bodo medsebojna obtoževanja hrvaških politikov nadaljevala. Ne pozabimo, bližajo se parlamentarne volitve.«
Nekdanja predsednica hrvaške vlade se je včeraj z nostalgijo spominjala 31. julija 2009, ko se je na gradu Trakošćan prvič sestala s takratnim predsednikom slovenske vlade Borutom Pahorjem. Tam sta, v barvno usklajenih oblačilih, tlakovala pot za kasnejši podpis arbitražnega sporazuma. »Če bi to rešilo mejni spor med državama, bi šla še enkrat na Trakošćan, še enkrat v rdeči obleki in še enkrat bi se v enakih okoliščinah podpisala pod sporazum,« nam je dejala Kosorjeva. Pogovor pa je nadaljevala v prav nič idiličnem tonu: »Arbitražno sodišče in arbitražni postopek ne obstajata več. Ni načina, da bi lahko suvereno, demokratično državo in članico EU silili, da prizna nekaj, za kar meni, da je okuženo. Nihče iz Slovenije ni ovrgel dejstva, da sta se Sekolec in Drenikova dogovarjala, da sta vplivala vsaj še na dva sodnika in da so v sodni spis naknadno dodajali dokumente.« Jadranke Kosor ne prepriča niti to, da je Slovenija namesto odstopljenega sodnika Jerneja Sekolca imenovala tujega arbitra, Francoza Ronnyja Abrahama, sicer predsednika meddržavnega sodišča v Haagu, kjer si Hrvaška pravzaprav želi reševati mejni spor s Slovenijo: »Imenovanje novega sodnika v imenu Slovenije ne pomeni nič. To je, kot bi na porušeno hišo postavili novo streho. Nenavadno je tudi to, da sta zdaj dva sodnika arbitražnega sodišča iz iste države.«
Pozno pride Marko na Kosovo
Nekateri njeni poslanski kolegi so bili glede odločitve Slovenije, da za svojega arbitra imenuje Abrahama, še slikovitejši. »Mislim, da je novi arbiter dober, a vseeno: pozno pride Marko na Kosovo,« je to dejanje ocenila Mirela Holy, predstavnica zelenih v saboru. Laburist Dragutin Lesar pa nam je povedal: »Slovenija bi lahko za arbitra imenovala tudi svetega Petra. To zadeve ne bi spremenilo. Arbitražni postopek je okužen, zato se o imenih in ljudeh v arbitražnem sodišču sploh nočemo pogovarjati.« Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić pa ob izjavi svojega slovenskega kolega Karla Erjavca, češ da je je Abrahamovo imenovanje velika zmaga slovenske diplomacije, ni mogla zadržati smeha: »Vsak se mora po svoje znajti v položaju, v kakršnem je.« Pristavila je še: »Novi sodnik, kar zadeva nas, ne vpliva na dejstvo, da je arbitražni postopek kontaminiran.«
Pusićevi ni mar niti za stališče evropske komisije, ki od Hrvaške pričakuje, da bo izpolnila svoje zaveze. »Bodimo jasni: tudi če hrvaški parlament glasuje za umik iz arbitražnega sodišča, bo to še naprej obstajalo in nadaljevalo delo. Evropska komisija ne vidi prave alternative arbitražnemu procesu in močno spodbujamo Hrvaško, da ostane njen del,« je namreč včeraj sporočila tiskovna predstavnica komisije Mina Andreeva. Toda Pusićeva ji je odgovorila odločno: »Evropska komisija lahko pove svoje stališče, toda Hrvaška je članica EU in v teh okvirih bo zastopala svoja stališča. O tem, ali bo sodišče nadaljevalo delo, ne bo odločala komisija, ampak sodišče, Hrvaška pa v nobenem primeru ne bo sodelovala v arbitražnem postopku.« Na naše vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bo arbitražno sodišče vendarle nadaljevalo delo in sprejelo odločitev, pa je hrvaška zunanja ministrica odvrnila: »Lahko ga nadaljuje, vendar to s Hrvaško nima nobene zveze.«
