Slovenski atletski up pravi, da so zanj zelo pomembni gimnastični treningi, ki jih opravlja v Mariboru. Atletiko je začel trenirati v četrtem razredu osnovne šole, s skokom ob palici pa se je začel ukvarjati v šestem, takoj pod vodstvom Milana Kranjca. Z Robertom Rennerjem smo se pogovarjali po osvojitvi naslova državnega prvaka v Novi Gorici.
Desno roko imate močno okrvavljeno. Zdi se, kot da vas kri ne moti preveč.Bolje rečeno bi bilo, da sem krvi navajen. Vselej na tekmi se mi koža na dlani odpre in začnem krvaveti. Zato se med sezono na treningih ne ukvarjam s tehniko, medtem ko skačem le na tekmah.
S tribun je videti, da imate normo za člansko SP in posledično državni rekord v rokah in nogah. Čas imate do 10. avgusta. Vam bo uspelo?Kar zadeva višino, sem blizu, kar pa zadeva tehniko, sem še krepko oddaljen od tistega, k čemur stremim. S palico, s kakršno sem skakal na državnem prvenstvu v Novi Gorici, ni treba narediti idealnega skoka, da preskočiš 565 centimetrov. Orodje je namreč takšno, da te kar izstreli, če si seveda pred tem izvedel vse podrobnosti skoka tako, kot je treba. Težko obljubim, kdaj bom preskočil normo za nastop v Pekingu. Upam, da že konec tedna na balkanskem prvenstvu v Romuniji. Časa je res vse manj, a sem navsezadnje tudi v zimskem delu sezone preskočil normo za dvoransko evropsko prvenstvo na zadnji tekmi.
Iz vašega odgovora je mogoče sklepati, da glavno vlogo v vaši disciplini igra palica, ne znanje športnika. A vendarle ni tako, mar ne?Kje pa! Vendarle je atlet tisti, ki nadzoruje palico. Preden skakalec vzame v roko najtršo palico ter z njo skače visoko, potrebuje veliko časa in samozavesti. Trša ko je palica, bolj te izstreli v višino. Poleg tega se palice razlikujejo še po višini. Večina športnikov ima težave, ko vzame v roke tršo palico.
Tega se nedvomno dobro zavedate. Lahko opišete težave, s katerimi ste se soočali skoraj dve leti, ko je bila zaradi strahu ogrožena celo vaša športna pot?Ko sem predlani v zimskem delu sezone preskočil 562 centimetrov in postavil nov državni rekord, mi je šlo vse po načrtih. Tri tedne kasneje, ko sem se začel pripravljati na sezono na prostem, pa se je vame vselil strah. Nikakor nisem našel toliko moči, da bi lahko zapičil palico v odmerjeno mesto. Težko je opisati res težke čase. Spustil sem celotno sezono, posledično pa je bila tudi lanska daleč od tega, kar bi si želel. Mislim, da sem največ preskočil 520 centimetrov. Letos pozimi so se stvari začele normalizirati. Upam, da se mi kaj podobnega ne bo več ponovilo.
Po številnih kriterijih je skok ob palici najzahtevnejša atletska disciplina. Se strinjate?S tem dejstvom se absolutno strinjam. Tudi sami padci in nesreče so zelo krute.
Nekateri skačejo celo v zaščitnih čeladah. Ste kdaj pomislili na to, da bi si zaščitili glavo?Nisem, o takšnih zadevah bolj razmišljajo Američani. Osebno sicer še nisem imel kakšne hujše poškodbe, me je pa že večkrat vrglo vstran.
Ste pričakovali, da lahko postanete evropski prvak med vrstniki?Težko rečem, da sem takšen uspeh pričakoval, sem si ga pa nedvomno želel. Vedel sem, da se lahko uvrstim visoko. Čeprav sem imel med finalisti deveti prijavljen rezultat v sezoni, nihče med nami ni izstopal, zato sem se zavedal, da imam lepo priložnost za vrhunski rezultat. Pri palici je 20 centimetrov navzven videti veliko. Na tekmi sami pa je 20 centimetrov precej manj, kot se zdi. Poleg tega sem bil samozavesten, saj sem na največjih tekmah doslej vselej dosegal nadpovprečne rezultate.
Zakaj menite, da ste najboljši ravno na največjih tekmah?Na to vprašanje ne poznam natančnega odgovora. Spominjam se svoje prve večje tekme leta 2010 v Moskvi. Tedaj nisem preskočil začetne višine. Spominjam se, kako sem si rekel, da se mi kaj takšnega ne bo nikoli več ponovilo. In se mi tudi ni.
Naj vas popravimo. Na letošnjem ekipnem evropskem prvenstvu v Stari Zagori ste prav tako zabeležili ničlo, saj niste preskočili začetne višine.Res je. Zelo mi je žal za to, kar sem ušpičil v Bolgariji. Pri prejšnjem odgovoru sem mislil na velika posamična tekmovanja. Očitno mi gre po premagani začetni višini precej bolje.
Navzven deluje, da imata s trenerjem Milanom Kranjcem zelo oseben odnos. Je res tako?Zelo dobro se poznava, saj sodelujeva od začetka moje kariere. Povsem mu zaupam, kar je najpomembnejše.
Do kam sežejo vaši športni cilji?Do najvišjih uvrstitev. Močno si želim, da bi mi nekoč uspelo v atletskem svetu, da bi bil med najboljšimi na svetu. Ukvarjam se z disciplino, v kateri je praksa, da se športniki dolgo razvijajo. Redko kateri atlet je pri mojih letih vrhunski. Praviloma se glavni preskok pri skakalcu ob palici zgodi pri 24 ali 25 letih, kar se je videlo tudi pri Rolandu Lavilleniju.
Imate atletskega vzornika? Morda prav Lavillenija, ki prvi po Sergeju Bubki postavlja mejnike v vaši disciplini?Težko bi rekel, da se zgledujem zgolj po enem atletu. Lavillenie je nedvomno zanimiv atlet. Predvsem zato, ker navzven ne deluje kot idealen skakalec ob palici, saj je bolj majhne rasti. Po mojem je skrivnost njegovih uspehov v glavi.
Z naslovom evropskega prvaka ste postali člani ekipe Rio, kar pomeni, da boste od atletske zveze prejeli več denarja. Kako vam je šlo finančno doslej?V zadnjih sezonah sem imel zveste osebne sponzorje, tako da finančnih težav nisem imel. Čeprav sem zaradi strahu prekinil športno pot, nisem izgubil osebnih sponzorjev, atletska zveza pa mi je krila stroške psihologa.
