Gostilna je imela za tiste čase kar pomembno prednost, da je bila umeščena poleg cerkve in so se ljudje v njej prav radi zbirali, še prav posebej ob polnočnicah, na kuhanem vinu. V tej gostilni so bila tudi srečanja Kmetske posojilnice Bled, pa tudi šahiralo se je v njej nekoč kar na veliko. Po smrti Ivana Zrimca je gostilno podedovala njegova hči Antonija, ki ji je mož znatno pomagal pri upravljanju gostilne, a je kljub temu, da je obratovala vso vojno, počasi začela izgubljati svojo pregovorno kakovost. Gostje niso več prihajali in gostilno so preprosto – zaprli. Po vojni je poslovanje skušal obnoviti Mirko Pristavc, kar mu je tudi nekako uspelo, saj si je gostilna kmalu povrnila prejšnjo slavo dobre kuhinje. So pa hišo potem prodali planinskemu društvu na Bledu, ki je lastnik stavbe še danes.
Posle je pozneje prevzela družba Špecerija in njeni uslužbenci so si omislili preureditev v gostilno Rikli, a je kakovost ponudbe spet strmo padla in dejavnost so kaj kmalu opustili. Prava posebnost te gostilne tistih davnih dni je bil možak, ki se je ob njej znašel nekje v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Govor je o Milanu Gavriloviću, ki so ga vsi klicali »čika Mile«. Možakar je prišel iz Šumadije in je uvedel za tiste čase prav posebno novost, do takrat na Bledu še ne videno: pekel je čevapčiče in ražnjiče, pa tudi kakšno čorbo je tu pa tam pripravil. To svojo dejavnost je začel najprej v Zdraviliškem domu, nato pa se je preselil k Ivanu Zrimcu, ki mu je odstopil vrtno uto, da je v njej lahko postavil nekaj klopi in mizo.
Meso je vrli striček Mile nabavljal kar pri Zrimcu. Imel je svojo stalne stranke, med katere so sodili dvorski šoferji in detektivi, ki jih takrat ni manjkalo na Bledu in so se pri Miletu oglasili bolj v nočnih urah, veliko pa je bilo tudi gostov z juga, ki so se vračali iz nočnih barov, ki jih tudi ni manjkalo, saj je turizem cvetel. »Čika Mile« je postregel tudi s pravo turško kavo, ki takrat ni bila nekaj povsem običajnega.
No, leta 2005 je vse skupaj v najem vzel današnji gostinec Jože Kosar, ki se je takoj lotil temeljite prenove in posodobitve, a je pri vsem skupaj vendarle vestno ohranil pridih davnih časov in videza gostilne. Jože zna povedati, kako se je v gostilni njega dni tudi strastno kartalo, tudi župnik je bil član kvartopirskega omizja in mladi ministranti so imeli posebno nalogo, da so morali mimo gostilne, in če je v ranem jutru še vedno gorela luč, so vedeli, da se še vedno karta, in so župnika pravočasno spomnili na zgodnjo jutranjo mašo, da je slučajno ne bi zamudil. Tudi tega se prijetni sogovornik, gostilničar Jože, spomni, kako so fantje po balkonih in strehah lezli k brhkim in resnično lepim točajkam ter so denar in glavo nemalokrat v gostilni pustili.
Dandanašnja ponudba gostilne Murka (v njej je pred desetletjem delovala tudi slovita gostilna Okarina, znana po organizaciji vsakoletnih etnoloških prireditev) je pestra in raznovrstna, s posebnim poudarkom na pristnih slovenskih domačih jedeh, začenši z domačimi siri, kraškim pršutom, najrazličnejšimi gorenjskimi suhomesnatimi dobrotami. Potem so tu juhe, od goveje pa do zelenjavne s popečenim česnovim kruhom ali pa ješprenjčkove. Potem je tu še telečja obara z drobnjakovimi žličniki, tu so tudi sirovi štruklji z jurčki, popečen gorenjski želodec s pečeno proseno kašo in jabolki, tu je fijakarska malica (gorenjski mavželj, pražen krompir, hladno kislo zelje z bučnim oljem in slanino), čolnarska malica (narezana svinjska ribica v omaki, gorenjska prata in kislo zelje z orehi), pa jelenov medaljon s suhimi slivami in gorenjsko prato, pa telečja ribica v slivovi omaki s konjakom in domačimi štruklji (glej recept!), pa slovita blejska grmada, prvovrstna sladica, domač jabolčni zavitek in še orehovi štruklji z medom.
Je pa mogoče dobiti tudi purana s škampovimi repki in širokimi rezanci, pa jurčke z gorgonzolo, rižoto s piščancem ali zelenjavo, pa zelenjavni krožnik, široke rezance z lososom in gorgonzolo ali pa take, pripravljene po kraško, brancina in postrv je tudi mogoče naročiti, zlatovščico v ajdi in goveji file s sirom in pršutom prav tako. Tu so potem še koline vseh vrst (ko je njihova sezona), pa dobrote z žara, pa v ustih topeči se čokoladni sufle z rahlo vaniljevo kremo tudi. K vsemu navedenemu postrežejo prvovrstna vina in piva ter cel nabor brezalkoholnih pijač, med vsem tem pa se znajdejo tudi žlahtna žganja. Da brbončice vriskajo in vampki gostov od veselja in zadovoljstva piskajo, tako dobro, pa kaj dobro, naddobro je vse, kar ponudijo. In če k temu dodam še priljudnost osebja, ki mu je lastna pregovorna hudomušna sproščenost in mahnjenost na humor (v tem vsekakor prednjači moj sogovornik, »na hece naštimani« Jože), potem je podoba te stare dobre gostilne skorajda popolna. Jože, zdržite in še naprej ohranjajte tolikokrat po krivici prezrto slovenskost ponudbe, tako jedi kot pijač. To je vrednota, ki jo prepoznavajo predvsem tujci, željni avtohtone slovenske domačnosti.
