Prava posebnost so tudi vrata, na katerih je upodobljen francoski vojak, grenadir. Ta upodobitev živo priča o dejavnosti Francozov v teh krajih, je pa tudi (z upodobitvijo prav na vratih!) zelo verjetno edini verodostojni pričevalec izvirnega smešenja Francozov, saj je v tistih časih veljalo, da so na vrata zapisovali vse tiste, ki niso bili sposobni svojih zapitkov plačati, pa so se potem »vozili na vratih« zapisani, vse dokler niso plačali dolgovanega. Pr Primaš se je njega dni reklo gostilni, ki je bila tesno povezana s sitarsko obrtjo, ki se v teh krajih pojavi že v 16. stoletju in predstavlja, potem ko so škofje Freisinški opustili vinogradništvo na Šmarjetni gori (ja, so bili, pomislite, pravi pravcati vinogradi tudi na Gorenjskem!), za tukajšnje takratno prebivalstvo vir zaslužka in preživetja.
Sklepati gre, da so v gostilni pijačo začeli točiti že za časa Francozov (okoli 1813) in takrat je posestvo, umeščeno ob potok Trenča, že štelo hlev in hišno, zidano klet, nad katero so postavili leseni del, vanj pa umestili trgovino s siti. Še pred prvo svetovno morijo so za potrebe gostilne razširili kuhinjo, ki so ji so dodali veliko večji prostor, vanj pa umestili tudi prelepo kmečko krušno peč. Po 2. svetovni vojni so razširili salon in nad njim dogradili še stanovanje, pa tudi prostorom nad hlevom so spremenili namembnost, in sicer v stanovanjsko. Tudi staro sitarsko hišo so podrli in na njenem mestu uredili balinišče, na katerem je v družbi prijateljev ure in ure balinal tudi slavni član Avsenikove zasedbe Lev Ponikvar - Levček. Hiša, ki stoji nasproti gostilne, je po vojni služila za stanovanja, pozneje pa so jo preuredili v sobe za goste, a so potem to dejavnost opustili, balinišče se je pa tudi sčasoma umaknilo parkirišču.
Gostilna Benedik je ohranila ime po mogočnih prednikih, ker pa je družina po 2. svetovni vojni izgubila moškega potomca, sta kmetiji in pozneje samo gostilni gospodarila priimka Rutar in Mihelič. Rodbina Benedik je sorodstveno povezana z vsemi Benediki v Stražišču. Iz nje izhajajo Graparji, Matevževi, Poklukarji, Joštarji, Puklovi in seveda Primaži. Znano je, da se je Boštjan Benedik rodil leta 1745 na Šmarjetni gori in da se je poročil z Mino Žanovo. V zakonu sta se jima rodila sinova Primož (rojen 1770) in Jakob. Primož se je poročil z Nežo Bajželj, ki mu je rodila sinove Matevža, Jožeta in Janeza (rojen 1809). Bil je premožnejši od svojega brata Jakoba in v vasi je bil njegov ugled tolikšen, da se je domače ime, po stražiško Pr Primaš, ohranilo do danes. Sin Janez se je poročil s Frančiško Hafner in v zakonu je na svet privekalo enajst otrok. Sin Franc je bil rojen 1838 in je nadaljeval Puklov rod. Benedikov oziroma Primožev rod je nadaljeval Valentin, rojen leta 1845. Poročil se je z Marijo Kalan in »pridelala« sta tri otroke. Ko je mama Marija leta 1880 umrla, se je Valentin poročil z Marijo Tratnik, ta pa mu je rodila sina Franceta. Valentin je razširil kmečko dejavnost s sitarsko manufakturo, uredil pa je tudi gostilno in trgovino. Ko je umrl brat France Puklov, je kupil njegov del dejavnosti.
Primoževo delo je več kot uspešno nadaljeval sin France, ki je bil član številnih društev v Kranju, telovadil je pri Sokolu in je leta 1922 ustanovil Sokolsko društvo v Stražišču. Bil je aktiven tudi pri stražiških gasilcih in že na začetku 2. svetovne vojne se je vključil v OF in bil prvi sekretar prvega odbora OF v Stražišču. Po izdaji so ga Nemci zaprli in ustrelili kot talca, družino pa izselili in zaplenili njihovo premoženje. Po vojni so se domov vrnile žena Pavla Žontarjeva, po domače Kriparjeva iz Stražišča, ter hčeri Vera in Stanislava. France je imel še sinova Marjana (ta se je ponesrečil na Jalovcu) in Zdravka (te je pa v partizanih padel kot borec Kokrškega odreda). Po vojni je gostilno vodila Francetova žena Pavla, pozneje pa sta jo prevzela hči Vera in njen mož Edvin Rutar. Leta 1942 se jima je rodila hči Maja, ki je nadaljevala gostinsko tradicijo. Maja Rutar se je poročila z Mirom Miheličem iz Sodražice. Rodila sta se jima hči Savina in sin Boštjan, ki danes vodi gostilno.
Pri Benedikovih je lepo, za želodček in na sploh telo, pa za grlo prav tako. Tatarski biftek delajo sami, sicer resda po prednaročilu, a človek vsaj ve, kaj je. Postrežejo tudi z domačimi salamami, pa s pristnim pršutom, pa z domačimi klobasami, pa tudi goveji ali žrebičkov karpačo ponudijo. Sledijo juhe, od domače goveje pa do zelenjavne. Potem so tu pražena telečja jetrca, gobe z jajčki, pa jurčki na žaru, pa doma narejeni ajdovi kaneloni z jurčki, pa kranjska klobasa, pa široki rezanci, prav tako z jurčki, pa svinjski ali telečji medaljon, pa zrezki vseh vrst, pa poprov steak je tudi tu, pa čebulna bržola ali pa kranjska, ki ji kranjsko klobaso in kumarice dodajo, pa še bifteki in jelenov medaljon v omaki z brusnicami, da o slastnem »pohanem pšancu« sploh ne izgubljam besed.
Tudi meso z žara se dobi, pa kalamari na vse možne načine tudi, za konec vseh gurmanskih koncev pa še palačinke z orehi in šodojem ali pa ledena kava ali pa jabolčni zavitek, v katerega tudi kakšen drug sadež »po nesreči« pade. Vse navedeno je moč zaliti z zglednim izborom vin in brezalkoholnih pijač in če k vsemu pridodam še domačnost čisto vseh prostorov, ki tvorijo vizualno podobo gostilne Benedik, pa tudi prijaznost lastnikov, ki imajo gostilničarstvo resnično v genih, potem ne bo čisto nič zlagano zapisano, da je ta posvečeni hram vsega dobrega še kako vredno obiskati.
Tako trdi tudi »zvezda stalnica« te gostilne, naš vrli, vrhunski »pesnik ljudskih duš«, domačin Andrej Šifrer, ki je prav tu pred skoraj 40 leti priredil svojo prvo »gostilno Šifrer«, na katero je povabil prijatelje (tudi Moped show je prišel!) in ljudi se je takrat dobesedno trlo, toliko jih je bilo. Tudi pogrebščina njegovega očeta Franceta, človeka, ki je rad s prijatelji kaj popil in tudi kaj zapel, je bila nekaj posebnega, »žmohtnost« pa sta ji dajala Vlado Kreslin in Andrej sam, ko sta pokojnemu Andrejevemu očetu zapela tako srčno in čisto do konca čuteče, da so še stene zajokale.
