Na spletu zdaj javno dostopno sporno kramljanje donedavnega arbitražnega sodnika iz Slovenije Jerneja Sekolca in slovenske agentke Simone Drenik kaže, da se Sekolec in Drenikova nista pogovarjala zgolj o razmejitvi v Piranskem zalivu, ampak tudi o možnostih za razmejitev med državama na kopnem.
Iz tega prvega objavljenega pogovora je razvidno, da Sekolec slovensko zastopnico pred sodiščem obvešča, da posvečajo pozornost delitvi Piranskega zaliva, medtem ko »smo land boundary (kopensko mejo, op. p.) pustili čisto odprto«. V tem delu je predvsem govor o delitvi Piranskega zaliva v slovensko korist. Oba se strinjata, da bi tričetrtinska rešitev prinesla ugodnejši krajši koridor, Sekolec pa Drenikovi zaupa, da je, ko gre za krajši koridor, predsednik sodišča Gilbert Guillaume »receptiven«. V nadaljevanju dodaja, da Guillaume ni na slovenski strani, ko gre za epikontinentalni pas, in navaja, da je zanj izhodišče za razdelitev zaliva ustje Dragonje. Tu sledi zanimiv vložek, v katerem Sekolec kot anekdoto navaja, da so s sodniškimi kolegi pregledovali na googlu območje ob Dragonji s tamkajšnjimi potmi in tudi Jorasovo hišo, sam pa jim je razlagal o tamkajšnjih redkih pticah, dobil pa Guillaumov odgovor, da sam ni kaj prida ekologa ter da je to prostor za komarje in žabe. Drenikova vskoči s pripombo, da je zanjo ekologija pomemben dejavnik, in dodaja, da »tega ne moreš kar tako prepustiti Hrvatom, ker nimajo takšne stopnje ozaveščenosti kot Slovenci«.
Zmaga na morju, popuščanje na kopnem?
V nadaljevanju se razkrije, da glede kopenske razmejitve trojica mednarodnih sodnikov (poleg Francoza Guillauma še Nemec Bruno Simm in Britanec Vaughan Lowe) nima kakšnega bolj določnega stališča, hrvaški Budislav Vukas pa da je v zvezi s tem bolj ali manj tiho. Drenikova v razpravi, ali bodo odločilno vlogo igrali katastri ali zatečeno stanje, zastopa stališče, da so se mednarodni arbitri o tem na tihem odločili, da pa čakajo, kako se bosta opredelila predstavnika obeh držav. Sekolec Drenikovi pove, da mu predsednik sodišča predlaga, naj pri kopenski razmejitvi Slovenija nekoliko popusti, saj da je svoje dosegla na morju.
Sekolec v nadaljevanju meni, da je vprašanje stika z odprtim morjem (junction) »zmenjeno«, glede kopenske meje pa da mednarodni arbitri upoštevajo možnost, da vsega ne poznajo, še posebno ko jim začne razlagati, kakšne čudne rezultate bi prinesla razmejitev zgolj z upoštevanjem katastra. Drenikova Sekolcu razloži, katere stvari na kopnem so za Slovenijo najpomembnejše (od nasipov na Muri do solin) ter ga nagovarja, naj s tem pritisne na predsednika arbitraže.
Guillauma navdušuje sporazum Drnovšek-Račan
V drugem posnetku Sekolec Drenikovo seznanja, da je natančno preštudiral območje spodnje Dragonje in našel dokaze, da so po letu 1955 tudi Hrvatje razmejitev med republikama šteli za nerešeno. Ponovno potoži, da ga je predsednik arbitraže vzel v precep, »naj ne napenja loka«, ker si »je v glavi ustvaril eno simplistično rešitev, vi dobite odprto morje, tu (na kopnem, op. p.) pa ne delajte težav«. »Bojim se, da bo na koncu – on je bil čisto impresioniran nad sporazumom Drnovšek-Račan – rekel, da kar je tam napisano, ni bilo slabo,« še dodaja Sekolec.
»No, če je to izbira, ni tako slabo,« komentira Drenikova, ki pa hkrati opozarja, da je za mejo na morju dogovorjeno tudi merilo pravičnosti, za kopensko pa je bila Hrvaška odločno proti istemu merilu. Očitno pa se ji zdi, da bi bil Nemec Bruno Simm primeren za obdelavo, ko ji Sekolec pove, da je z njim zmenjen za večerjo. Predlaga mu, da mu na lahek način vsadi nekaj svojih predlogov, da bi jih kot lastne potem predstavil predsedniku Guillaumu. »Ne tako, da mu daš 500 argumentov, ampak tole sem pogledal, pa se mi zdi...« naj bi bila taktika za Simma, za katerega Drenikova meni, da bi se najbolj poglobil v kopensko mejo. de
