»Na zadnjem vzponu se mi je v glavi odvijalo vse življenje. Spomnil sem se na vsa odrekanja. Občutek sem imel, da umiram na obroke. Na trenutke sem čutil nevarnost s strani Naire Quintane, a ob podpori kolegov mi je le uspelo, da sem pretrpel tudi to. V čast mi je in privilegij, da me podpira taka ekipa,« je bil do solz ganjen Chris Froome, potem ko je ob hudih mukah rumeno majico pripeljal do kolesarskega romarskega svetišča Alpe d'Huez in se včeraj po 15 dneh v rumeni v paradi šampionov zapeljal do Elizejskih poljan. Pod Slavolokom zmage je ob Petru Saganu v zeleni majici in beli Quintane oblekel tudi pikčasto majico najboljšega hribolazca, ki jo je osvojil mimogrede.
»Zmagali smo, čeprav so bili ves Tour vsi proti nam,« je ponosno pripomnil po drugi zmagi. S tem je dal še kako vedeti vsem, koliko energije in bitk je bojeval tudi izven ceste. Vnema, s katero se je loteval nasprotnikov, je neverjetna. Froomov duh v karavani je zelo močan. Odraža neobičajno pot do vrha. Hkrati je glasnik nove dobe v kolesarstvu. Ne gre toliko za fizično prevlado kot pristop. Boj za sloves kolesarstva. Čeprav bi se lahko prepustil trideset milijonov evrov vrednemu projektu Sky, kjer stalno stremijo k izboljšanju metod treninga, iskanju tehničnih novitet in izboljšav ter slovijo po najboljši individualni oskrbi športnikov, se je vrgel v boj za sloves. Čeprav ima za seboj niz uspehov in nova zmaga ni nikakršno naključje, se je otepal sumničenja.
Zaradi stalnega pritiska nad »čudežno« močjo Frooma so tudi na dan počitka v Skyu trdo delali in razkrili del podatkov, ki razkrivajo blestečo vožnjo v deseti etapi v Pirenejih. Tam je tudi pridobil odločilno prednost za končno zmago. Izkazalo se je, da so bili podatki strokovnjakov, ki so ga obtoževali nadnaravnih sposobnosti z »nenormalnim profilom«, povsem napačni. »Te številke sicer ne bodo rešile ničesar, a vsaj upamo, da bo odslej bolj odprto in pregledno,« se je Froome s pomočjo ekipe želel otresti sumničenj. Podobno pod pritiskom skeptikov je bil tudi leta 2013. »Jaz sem čist. Vem, kaj sem naredil, in ponosen sem na to. Žalostno je, da govorimo samo o dopingu. Nisem tak kot Armstrong. Ne goljufam. Pika,« je sredi Toura 2013 sprovociran zaradi stalnih vprašanj jezno zabrusil. Letos je govoril zelo podobno.
Šale na račun Frooma
Zakaj je ekipa Sky pritegnila dvomljivce? Kar Froome sam je odkrito opozoril na ustvarjalce javnega mnenja v Franciji in se vrgel v dolgo polemiko. Na drugem bregu so novinarji in komentatorji, predvsem nekdanji vrhunski kolesarji. »Nekdanji kolesarji so bili in so še vedno navdih za občinstvo in kot taki ustvarjajo javno mnenje. Da dvomijo v čiste kolesarje, ni dobro. Mi vozimo čisti! Se mi zdi, da je tovrstni pristop zelo žalosten. Žalostno je, da tako razmišljajo nekdanji kolesarji. So fantje, ki so goljufali in bodo goljufali. Kaj sploh delajo tukaj? Zakaj jim dajejo možnost, da vplivajo na javnost?« je bil oster Froome in opozoril na nekatere izjave Cedrica Vasseurja in Laurenta Jalaberta, oba grešno zaznamovana. »Časi so se spremenili. To ni divji zahod, kot je bil pred petnajstimi leti. Seveda se še dogaja, da se kolesarji odločijo za tveganje, a so v globoki manjšini. To je vse drugače kot pred desetimi, petnajstimi leti. Ni razlogov, da bi še naprej dvomili.«
Osebnost Chrisa Frooma najbolj odražajo posebni dogodki. Z Vincenzom Nibalijem sta se nekajkrat zataknila. Ob skupinskem padcu šesti dan Toura v Le Havru, kjer je na asfaltu končal vodilni Tony Martin, je Nibali v afektu za padec obtožil Chrisa Frooma. Čeprav je bil v Keniji rojeni kolesar v situaciji, ko bi lahko pripetljaj prepustil času, se je ostro odzval. »Nisem pričakoval, da bo šel kar v tuj avtobus,« je Skyev moštveni kolega Wout Poels opisal zaplet. »Lepo je, da sta skupaj pogledala televizijske posnetke in zaključila, da Chris ni bil krivec. S tem je pokazal, kakšen značaj ima. Jaz v Astanin avtobus ne bi stopil tako hitro. Je le teritorij sovražnika. No, je še vedno živ in je prišel ven. In pa videl je, da imajo avtobus lepo urejen,« je dogodek na šalo obrnil 27-letni nizozemski pomočnik. Naslednji dan bi Froome lahko vozil z rumeno majico, saj poškodovanega Martina ni bilo na start, a se je ji je odpovedal. Ni želel tuje slave.
Nekdanji kolesarji avtorji dvomov
Občutljiv je na obtožbe in hkrati pove iskreno vse, kar ga boli. Za pravico in resnico se stalno bori. V tem ga tudi izčrpanost ne ustavi. Tako je v najtežji alpski etapi čez prelaz Železni križ (Croix de Fer) dal Nibaliju jasno dal vedeti, da je napadel prav tedaj, ko je imel opravek s tehničnimi težavami s kolesom, in da to ni bilo preveč športno zanj. »Jaz na takšen način ne bi nikoli napadel rumene majice,« je Nibalija postavil pred neprijetna pojasnjevanja, čeprav na njegovo rumeno majico ni vplival. Branilec lovorike, ki je s tistim napadom le prišel do tolažilne etapne zmage, pozneje ni bil pripravljen povedati, kaj mu je v obraz povedal Froome. Mnogi bi bili tiho in hranili energijo za zadnjo bitko z udarnim dvojcem najmočnejše ekipe Movistarja, Quintano in Valverdejem.
In so bili trenutki, ko ni zmogel braniti. »Nekdo iz občinstva me je med dirko polil z urinom in pri tem vpil 'dopingaš'. Zelo sem razočaran zaradi tega. To je ogabno. To nima ničesar skupnega s športom. Ničesar nisem naredil narobe, da bi si to zaslužil,« je bil pretresen. Ni bil edini incident. Slišali so se žvižgi iz občinstva. V avtomobile Sky so lučali tudi polne pločevinke, kot je razkril služabnik kolesarjev v ekipi Marko Džalo. Pomočnika Richieja Porteja so boksnili v rebra. Ker se je ekipa zaradi sovražne nastrojenosti pritožila pri organizatorjih, so ji za del poti dodelili policijsko spremstvo. Le kolesarji so se dobro zavedali, da zaradi tako neposredne bližine akterjev in občinstva ni načina, ki bi preprečil take incidente. Kar med Tourom je poklical tudi belgijskega trenerja Paula van den Boscha, ki je podvomil predvsem v ohranjanje nizke teže in moči, razmerja, kjer prevladuje. Kar po telefonu mu je pojasnil, kako skrbi za težo, obdan s strokovnjaki za prehrano.
Kljub tovrstnim primerom Froome ne velja za težaka. »Froome je najprijaznejši kolesar, kar jih poznam. Zahvali se za vsako, tudi najmanjšo stvar,« ga v Skyu vidijo slovenski spremljevalci, kot je Marko Džalo. V zahvalo za pomoč je z ženo Michelle prišel tudi v Kranj na poroko Davida Rožmana, tistega, ki gnete Froomove mišice na masažni mizi. Razumljivo, da so vsi ponosni, da sodelujejo z bwano Toura, kot v jeziku svahili imenujejo očeta, šefa, gospodarja. Ga dobro razume. Zaradi očeta in starih staršev je šele leta 2008 prevzel britansko državljanstvo, vseeno je Afriko dolgo nosil v sebi. Več let se je boril z balharzijo (polžjo mrzlico).
Na njegov račun se znajo tudi pošaliti. Ko je pomočnik Geraint Thomas ob nezgodi zadel z glavo v obcestno svetilko in padel pod cestno brežino, so ga Francozi potegnili na cesto. Ko ga je zdravnik dirke preventivno vprašal po stanju zavesti, kdo je, je izstrelil: »Froome, Chris Froome.« Šala. Ko ga je dan pozneje kolega Richie Porte vprašal, kako je z glavo, mu je odgovoril: »Vidim le hojo od enega do drugega gosta v svoji rumeni majici. Z roko v roki z nosečo ženo.« Žena Michelle, manekenka, ki skrbi za vse Chrisove aktivnosti izven cest in v podporo možu zelo energično tudi tvita, je – noseča. Njegov prvi mentor David Kinjaha bo imel torej veliko razlogov, da bo v čast bwani Toura znova pripravil kolesarsko rundo okoli Nairobija in zaklal kozo, izraz veselja po kenijskih običajih.
