Minuli konec tedna sem se mudil v Novi Gorici ter se pogovarjal s športniki, njihovimi trenerji in funkcionarji. Pri številnih atletih se je pokazalo, kako je lahko finančna stabilnost destimulativna. Ko dosežejo tako imenovani družbeno zadovoljiv nivo, pozabljajo, kako so na športni poti garali, da so prišli do zaposlitev v javnih upravah, do najvišjih statusov znotraj Atletske zveze Slovenije, osebnih sponzorjev, prepoznavnosti in še česa. Posledično so si prislužili finančno stabilnost. Ko so si priborili odlične pogoje za napad na vrh ali obstoj na njem, so nerazumljivo pokleknili. Postali so bleda senca nekdanjih uspehov.
Zanimivo je poslušati razloge, zakaj so slabši kot nekoč. Največji krivec je atletska zveza. Počutijo se, kot da zveza komaj čaka, da dobi svoje produkte na krivi nogi. Slišati je, kako si zveza želi, da pridejo športniki na tekmovanja utrujeni in jih posledično pošilja na dolgo pot z avtobusom. Kako vodilni nimajo ne posluha ne pojma o atletiki. Kako jih nihče nikoli ne pokliče. Na vprašanje, ali bi bili kaj boljši, če bi jih kdo poklical, jim nakazal še več denarja in jih masiral, medtem ko bi potovali na tekme, ni slišati prepričljivih odgovorov. Drugi najpogostejši razlog ob neuspehih so poškodbe. Vse jih boli že od začetka sezone. Namesto, da bi boljšim in mlajšim čestitali, ker so hitrejši, daljši ali višji, je kriva kakšna mikropoškodba, veter, ki se je ravno obrnil, ali sopara, ob kateri je skoraj nemogoče dihati.
Žalostno dejstvo je, da so številni slovenski atleti cmere, ki so za svoje dosežke preplačani. In ne vzorni borci kot njihovi malce starejši kolegi, kot bi se pričakovalo od športnikov, ki se ukvarjajo z najglobalnejšim posamičnim športom na svetu. Ni kaj, šport je res odraz družbe.
