Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije ima za prvi razpis za štipendije za deficitarne poklice, ki so ga objavili v sredo in na katerega bodo prijave začeli zbirati 24. avgusta, na voljo 1,2 milijona evrov. Vsak mesec bo po 100 evrov štipendije v šolskem letu 2015/16 prejemalo tisoč dijakov srednjega poklicnega in srednjega strokovnega izobraževanja, ki bodo med prvimi oddali popolne prijave. Na trgu delovne sile so razmerja že tako porušena, da se podjetja, ki težko dobijo ustrezen kader, znajdejo sama.
Ker šolanja za zlatarja, ki ga je država tudi postavila na seznam deficitarnih poklicev, ni, v Zlatarni Celje že dlje časa kader, ki ga potrebujejo v proizvodnji, usposabljajo sami. Zanimanja za poklic zlatarja, ki jih v Zlatarni Celje zaposlujejo okoli 60, med mladimi sploh ni, zaposlijo pa vse, ki imajo veselje do dela z nakitom in tudi ročne spretnosti. Usposabljanje traja približno pol leta. »Skoraj vsak dan dobimo kakšno prošnjo za zaposlitev, a še najbliže delu zlatarja je oblikovalec kovin. Za zdaj se znajdemo in večjih kadrovskih težav nimamo,« pravijo v Zlatarni Celje.
Dijaki imajo premalo prakse
V Mizarstvu Kos, ki naslednje leto zaokroža 25-letnico delovanja, vsako leto usposabljajo vsaj enega praktikanta, ki se šola bodisi za mizarja, tehnika ali inženirja. Po mnenju Jožeta Kosa, direktorja tega družinskega podjetja, je samo en ukrep bistveno premalo za to, da bi na trgu dela dosegli večjo skladnost in torej zmanjšali pomanjkanje določenih kadrov, med katerimi so tudi mizarji. »V času šolanja bi morali zagotoviti več ur praktičnega dela v podjetjih. Vsaj polovico v šoli in polovico v praksi. Znanja imajo naši otroci veliko, kar vsako leto pokažejo primerjave z drugimi državami, a kaj ko mladim vlivamo preveč podatkov, premalo pa so usposobljeni za življenje! Podjetja in šole, tudi fakultete, bi se morali še bolj povezati pri konkretnih projektih, ob katerih se bodoči mladi strokovnjaki za obdelavo lesa lahko učijo. Profesorji, ki v šolah in na fakultetah prenašajo znanje na mlade, naj imajo vsaj nekaj let praktičnega dela v lesarski industriji. Država naj nagrajuje mentorje, ki usposabljajo mlade. Ob tem pa je treba poskrbeti, da šola v mladem človeku ne zatre ustvarjalnosti, saj v sodelovanju tako z vrtci kot šolami in fakultetami ugotavljamo, da so najbolj inovativni prav vrtčevski otroci,« našteva Jože Kos.
Ob tem pa Kos ni edini, ki opozarja, da mora slovenska družba korenito spremeniti razmišljanje o delodajalcih in delojemalcih. »Zakaj pa ne bi bili vsi delodajalci? Zakaj čakamo, da nam bo kdo drug zagotovil službo? Prizadevati bi si morali, da bi si sami zagotavljali delo in sami ustvarili svoje delovno mesto,« pravi Kos. V njegovem podjetju se še vedno velikokrat oglasijo starši, ki prosijo, da njihovega otroka vzamejo na prakso, in ki namesto mladostnika sprašujejo, ali ga bodo zaposlili. Morali bi ugotoviti, da je 15-letnik že odrasla oseba. Temu bi rekli pomanjkanje samozavesti staršev, meni Kos.
Poklic mesarja je razvrednoten
»Vse je v ljudeh. Tudi uspeh podjetja. In tudi uspeh in konkurenčnost naše panoge. Ko smo delali projekt 1000 piščali, v katerem smo povezali enajst lesarskih šol, smo ugotovili, da je podjetnost šole še kako odvisna od njihovega vodstva. Če je ravnatelj visoko zavzet, so tudi njihovi učitelji in učenci bolj motivirani, kjer pa hodijo samo v službo, uspehov ni in vpis je slab.« Kos je prepričan, da bo nekaj več sorazmerja na trgu dela prinesel tudi čas.
Med deficitarnimi poklici je že več let poklic mesarja. »Poklic je s pojavom veletrgovin, upadom klasičnih mesnic in s številnimi prekvalifikacijami prodajalcev v mesarje povsem razvrednoten,« je precej razočaran Marko Prunk, direktor Mesarstva Prunk in Postojnskih mesnin. »Poklic mesarja je specifičen in nekdo po prekvalifikaciji ga ne more dovolj dobro opravljati. Najbolje bi bilo, če bi polovico šolskega časa dijaki preživeli na praksi. Dober mesar mora imeti za seboj šolanje in dovolj prakse. Ker na našem območju ne dobimo dovolj ustreznih ljudi, smo nedavno zaposlili tudi sodelavca iz Srbije,« je pojasnil Prunk, ki namerava konec leta pakirnico mesa namesto v Postojni, kjer se sooča z nasprotovanjem občanov, odpreti v Divači v prostorih Primorja v stečaju, če bodo na razpisu, ki bo sredi avgusta, uspešni.
»Plača mesarja pri nas je najmanj 800 evrov neto. Tehnologija zdaj že omogoča, da delo ni več tako naporno, saj imamo med drugimi drsne tire in dvigala. Je pa res, da je nekdo lahko dober mesar samo, če ima svoj poklic res rad. To pa se vidi že prvi dan dela pri nas. In tak človek lahko v našem kolektivu tudi hitro napreduje,« pravi Prunk, ki podpira razpis za štipendije, v korenite spremembe zaradi tega pa ne verjame.
»Klasičnih mesnic je malo in zato so mesarji tudi manj spoštovani. Povsem drugače je na primer v Trstu, kjer imamo mesnico, naš sodelavec pa je med italijanskimi kupci zelo čislan. Sicer pa se podobno razvrednotenje dogaja tudi z drugimi poklici. V gostinstvu, na primer, je tega zelo veliko.«
