To je vojna, ki je vlada predsednika Recepa Tayyipa Erdogana zares ni želela, naredila pa je vse korake, ki so pripeljali do nje. Z vojaško mobilizacijo se je iztekla zunanja politika sedanjega premierja Ahmeta Davutogluja, ki naj bi na ozemlju nekdanjega otomanskega imperija odpravila vse probleme s sosedi in iz Turčije naredila osrednjo silo v loku med Sarajevom, Istanbulom, Damaskom in Kairom. Visoka ekonomska rast, stabilna oblast stranke AKP, demilitarizacija politike in mirovni sporazum z oboroženimi krili kurdske manjšine so ustvarili idealen položaj za ureditev regionalnih neravnotežij, ki jih je za seboj pustil razpad nekdanjega imperija. Na dolgi poti v Evropsko unijo so Turki gradili veliko in močno državo, ki se je postopoma približevala evropskim standardom človekovih pravic in trdno stala kot južni branik zveze Nato. Njen vpliv je segel daleč prek njenih meja. Počutila se je dovolj močno, da je Izraelu nasprotovala pri izganjanju Palestincev in s tem dražila Združene države Amerike. Erdogan je hkrati ukinil nadzor generalov nad politiko, demokratiziral notranjo politiko države in vpeljal skoraj absolutno oblast svoje stranke, ki jo je vodil kot samodržec. V tej sliki je bilo vse prav. In vse se je obrnilo narobe.
Evropska unija je prva dala vedeti, da je krščanska celina, Turčija pa večna kandidatka, ki nikoli ne bo dobila polnopravnega članstva. Za Nemce je prevelika, za druge preveč muslimanska. V normalnih časih bi s politiko odpravljanja vizumov z Rusijo in vojaškimi sporazumi s Kitajsko brez težav utrjevala svoj položaj zvezne države med Evropo, Azijo in Bližnjim vzhodom. Vendar ji je na pot stopila arabska pomlad, v kateri je sklenila napačna zavezništva. V Egiptu je brez zadržkov podpirala Muslimansko bratovščino tudi po tem, ko to ni bilo več modro. Nemočno je gledala, kako general El Sisi ubija in zapira njene politične zaveznike, Egipt pa deluje kot posrednik v vedno bolj eksplicitnem zavezništvu Izraela in Savdske Arabije proti Iranu. Njena začetna podpora Al Asadu v sirski državljanski vojni se je hitro obrnila v odprte meje za orožje, denar in ljudi, ki so skozi Sanliurfo in Gaziantep odhajali k Abu Bakru El Bagdadiju gradit kalifat. Iz zaveznikov so se sirski in iraški fundamentalisti spreobrnili v zaklete sovražnike. Ob novih so se zbudili stari nasprotniki. Kurdsko paravojaško krilo stranke PKK, ki je v Siriji v vojni s kalifatom, je ponovno usmerilo cevi na Turčijo. Absolutna politična oblast stranke AKP se je na zadnjih volitvah sesula v večino, ki ni dovolj trdna, da bi Erdogan lahko sestavil vlado samo iz članov lastne stranke. Vladati bo moral s koalicijo. Popustiti je moral tudi zaveznikom iz Nata in jim dovoliti uporabo letališča Incirlik kot izhodišče za bombardiranje ciljev v Iraku in Siriji.
V trenutku, ko je Erdogan tehtal, ali naj sestavi šibko koalicijsko vlado ali razpiše nove volitve, so turške vojake hkrati začeli ubijati člani PKK in vojaki kalifata. Na zemlji med turškimi vojaki in vojaki kalifata govori samo še sablja, na nebu pa vojaška letala. Demokratizacija Turčije ni več prva prioriteta.
