Dober teden dni po največjem volilnem porazu predsednika Recepa Tayyipa Erdogana je Turčija sredi preigravanja najrazličnejših koalicijskih kombinacij. Potem ko je Erdoganova stranka AKP jasno zgrešila svoj cilj parlamentarne supervečine, s katero bi lahko brez referenduma spremenila ustavo in uvedla predsedniški sistem, je po trinajstih letih vladanja prvič soočena z iskanjem koalicijskega partnerja. Ostaja ji še dobrih trideset dni, da katero od preostale trojice strank, ki jim je uspelo preseči 10-odstotni parlamentarni prag, prepriča o sodelovanju. Če ji ne bo uspelo sestaviti koalicije, bo pred razpisom vnovičnih volitev še en poskus pripadel drugouvrščeni levičarski Republikanski stranki (CHP). Erdogan za zdaj kot najprimernejšo koalicijsko partnerico vidi nacionalistično stranko MHP, katere voditelj Devlet Bahçeli je za sodelovanje v vladi AKP postavil tri skoraj neuresničljive pogoje. Z AKP bi sklenil koalicijo zgolj, če se Erdogan neha vpletati v izvršno vejo oblasti in se začne obnašati v skladu z ustavnimi omejitvami vloge predsednika. Bahçeli prav tako želi, da se AKP temeljito sooči z veliko korupcijsko afero, v katero sta bila vpletena tudi Erdoganova sinova. Kot temeljni pogoj pa je postavil takojšnjo ustavitev mirovnega procesa s Kurdi.
Če že prva politična pogoja glede na Erdoganov stil vladanja in njegovo neuresničeno željo po vzpostavitvi predsedniškega sistema za AKP predstavljata preveliko oviro po zbližanju z MHP, bi ustavitev mirovnega procesa s Kurdi lahko predstavljala stično točko politične kohabitacije z nacionalisti, katerim se sicer AKP lahko delno zahvali za politični poraz na volitvah. MHP je namreč v zadnjih mesecih prav zaradi kritike zagnanega mirovnega procesa pridobival moč. K Bahçelijevi stranki so se namreč selili volilci AKP, ki se z obrisi končnega mirovnega dogovora s Kurdi niso strinjali. Paradoksalno je Erdogan zaradi premikov na političnem prizorišču ustavil od leta 2013 trajajoče pogovore z Abdulahom Öcalanom, na dosmrtno ječo obsojenim voditeljem PKK. Tri desetletja trajajoči državljanski konflikt, ki je terjal vsaj 40.000 smrtnih žrtev (večino na kurdski strani), je tako ponovno postal talec notranjepolitičnih preračunavanj. Toda izgubljanja podpore s to potezo vse bolj avtokratsko nagnjen Erdogan ni uspel ustaviti. Na nasprotnem političnem polu se je namreč utrjevala kurdska stranka HDP, ki je s sporočilom miru in ponujanjem alternativne politike klasični sekularno-verski delitvi turške politike volilcem dajala priložnost za tretjo pot. Premišljena politika karizmatičnega voditelja HDP Selahattina Demirtaşa, ki se ga je oprijel vzdevek »kurdski Cipras« oziroma »kurdski Obama«, se je izšla.
Kurdi nočejo v koalicijo z Erdoganom
Preskok čez visok desetodstotni parlamentarni prag s kar osemdesetimi poslanci si je uspel zagotoviti iz dveh razlogov. Potem ko se je sirsko-kurdsko mesto Kobani ob meji s Turčijo lani znašlo tik pred padcem v roke Islamske države, je Erdogan vojsko nakopičil ob meji s Turčijo, a ukaza za posredovanje v Kobaniju ni nikoli dal. Mesto so pred popolnim zavzetjem mudžahidov Islamske države obranile in pozneje tudi povsem osvobodile s PKK povezane milice iz iraškega Kurdistana. Opazovanje uničevanja kurdskega mesta je predstavljalo ključni trenutek preloma kurdskih konservativnih vernih volilcev z vladajočo AKP. Račun so mu izstavili na nedavnih volitvah.
Demirtaş je prav tako visoko podporo dobil zaradi svoje všečne politike zavzemanja za manjšine. Ta je pritegnila sekularne volilce iz zahodnega dela države. Naveličani medlih politik CHP in MHP so namreč iskali alternativno stranko, s pomočjo katere bi lahko na voliščih Erdoganu zadali večji udarec, kot so ga bili zmožni pred dvema letoma s protesti za ohranitev parka Gezi.
Je torej preboj HDP v parlament zgolj enkraten in neponovljiv uspeh Kurdov? Tudi ta premislek v povolilnih poskusih sestavljanja koalicij igra precejšnjo vlogo. Ker je AKP po trinajstih letih vladanja doživela svoj največji poraz, čeprav je ostala najmočnejša stranka v državi, je volilni rezultat opoziciji dal jasno znamenje, da vladajoča stranka ni nepremagljiva. Če bi se država zaradi nezmožnosti sestavljanja koalicije znašla pred vnovičnimi volitvami, bi opozicija celo utegnila izboljšati svoj skoraj 60-odstotni delež v turškem parlamentu.
Demirtaş je že izključil možnost za koalicijo z AKP, iz katere je takoj po volitvah prišlo užaljeno sporočilo, da si lahko sedaj mirovni proces zgolj še narišejo. Sporočilo AKP je bilo tako namenjeno predvsem nacionalistični stranki MHP za sklenitev koalicijske vlade. Kurdi sedaj skupaj z Demirtaşem čakajo, kaj se bo iz povolilnega mešetarjenja dejansko izcimilo. Če bo prišlo do vlade AKP-MHP, se lahko za mirovnim procesom dejansko vsaj začasno obrišejo pod nosom. In to kljub pozitivnemu razvoju medsebojnih odnosov. Abdulah Öcalan je v zadnjih dveh letih že dvakrat ponudil oljčno vejico Turčiji. Če se je od sredine osemdesetih let še boril za neodvisno kurdsko državo na turškem jugovzhodu, je to stališče že pred leti pristalo na smetišču zgodovine. Zahtevo za neodvisnost je zamenjal z zamislijo o široki avtonomiji, kar pa doslej pri AKP in drugih turških strankah ni naletelo na plodna tla. Ob začetku mirovnega procesa je razglasil premirje, ki se ga je PKK držala.
Nove ustave ni na vidiku
Čeprav so bila takšna premirja od leta 1993 razglašena že večkrat, se je tokrat zdelo, da kurdska stran misli resno. Večina kurdskih borcev se je umaknila na iraško ozemlje, na območje gorovja Kandil, ki je ves čas veljalo za eno od osrednjih poveljniških središč PKK. Poziv za prekinitev spopadov je ponovil tudi letos. V pismu, ki so ga v Dijarbakirju prebrali kurdski poslanci, se je zavzel za sklic kongresa PKK, na katerem naj bi se stranka z vojaškim krilom »odpovedala oboroženemu boju proti turški republiki in se prilagodila duhu novega časa«. To je bilo precej manj, kot je pričakovala turška vlada. Premier Ahmet Davutoglu si je želel jasnega poziva za razorožitev PKK, ki bi predstavljala osnovo za nadaljevanje mirovnega procesa. Öcalana pa niso kritizirali zgolj s turške strani. Večkrat so se mu namreč zoperstavili tudi vojaški poveljniki PKK in iz gorovja Kandil argumentirali, da priprti voditelj ne more odločati o njihovi usodi. Podobno sporočilo odrekanja pravice govoriti v njihovem imenu so vojaški poveljniki namenjali tudi Demirtaşevi stranki HDP. Pomisleki vojaškega vodstva PKK niso bili povsem izviti iz trte. Nedorečeno je namreč ostalo, po kakšnem vrstnem redu naj bi potekala vojaška razorožitev, amnestija borcem PKK in zagotovitev enakopravnih pravic Kurdov z drugimi turškimi državljani.
Nadaljevanje mirovnega procesa tako spet visi v zraku. Če je Davutoglujeva vlada obljubljala, da bodo po junijskih volitvah oblikovali novo ustavo, v kateri bi opredelili nov, enakopravnejši položaj Kurdov v Turčiji, se te obljube glede na povolilna kupčkanja sedaj zdijo oddaljene bolj kot kadar koli prej. Erdogan je še pred leti s svojo politiko »brez težav doma, brez težav s sosedi« hotel odpraviti zgodovinske krivice, ki so bile zagrešene na plečih Kurdov in Armencev ob oblikovanju Atatürkove republike. Toda predvolilna kampanja ga je pripravila do tega, da je na svoje zaveze pozabil. Iz njegovih ust je bilo tako denimo slišati tudi ugotovitev, da problem s Kurdi ne obstaja.
Po iraškem še sirski Kurdistan?
K zaostrovanju odnosov s Kurdi pa Erdogana niso silile zgolj notranjepolitične razmere. Turčiji je zaradi potekajoče sirske državljanske vojne in vse hitrejšega napredovanja Islamske države v Siriji in Iraku grozila dodatna destabilizacija na njenih južnih mejah. Potem ko Turčija ni želela posredovati v Kobaniju, tega tudi ni storila, ko je Islamska država zavzela Tal Abjad, še eno sirsko obmejno mesto. Kurdi so bili ponovno prepuščeni samim sebi. Pred dnevi je kurdskim borcem uspelo Tal Abjad ponovno osvoboditi. Tako je v kurdskih rokah pristalo še drugo pomembno sirsko strateško mesto, s čimer so si zagotovili teritorialno vez z iraškim Kurdistanom.
Že ob ponovnem kurdskem zavzetju Kobanija januarja je Erdogan izključeval možnost, da bi Turčija lahko sprejela kurdsko samovlado na severu Sirije. »Ne želimo si novega severnega Iraka,« je dejal. A prav ta se mu je sedaj pred dnevi zgodil. Tako kot je prodor Islamske države de facto zbrisal mejo med Irakom in Sirijo, je tudi obramba kurdskih mest z ameriško zračno podporo na severu Sirije pokončala mejo med sirskimi Kurdi in iraškim Kurdistanom.
Turčija je v zadnjih letih z iraškim Kurdistanom vzpostavila dobre diplomatske in gospodarske odnose. A kljub temu bojazen pred čezmejnim povezovanjem kurdskih regij iz Iraka, Turčije in Sirije v uradni Ankari še vedno močno tli. Turška vojska in obveščevalne agencije sedaj ocenjujejo, da bodo sirski Kurdi poskušali osvoboditi še preostala območja na severu Sirije vse do Sredozemskega morja.
Če bi jim to uspelo, naj bi po domnevah turškega varnostnega aparata razglasili samoupravo – torej de facto »sirski Kurdistan« po vzoru iraškega. Predsednik Erdogan je zaradi razvoja dogodkov zaskrbljen in ocenjuje, da bi uspeh Kurdov na severu Sirije lahko predstavljal varnostno grožnjo za Turčijo. Mirovni proces z Öcalanom, HDP in PKK bi sedaj moral biti v turškem interesu bolj kot kadar koli prej. A je mir v naglo spreminjajoči se regiji pristal v čakalnici na boljše čase tudi zaradi turških notranjepolitičnih razmerij.
