V četrti, kjer sem živela kot otrok, je stala čudovita lesena hišica, v kateri je živela starejša gospa. Njen vrt je bil kot čudežen, poln dehtečega cvetja. V kotu, kamor si lahko segel s ceste, je bil malinjak, sladki sadeži pa so dražili otroke. Ko je gospa umrla, so hišico podrli, vrt zravnali in na tisti zemlji naj bi zgradili blok. Tako kot lesena hišica z vrtom so z vrtov z leti izginile tudi maline. Čeprav pred nekaj desetletji ni bilo vrta brez malinjaka, so maline padle v nemilost modnih vrtnih trendov. Njihovo vzdrževanje ni zahtevno, predelava sadežev pač. Problem je tudi v tem, da niso obstojne, torej tisti teden ali dva, ko dozorijo, jih je potrebno pojesti ali skuhati marmelado. To pa je za sodobne čase res zamudno delo.
Po malinah je prišel ribez
Maline so tako kot pred njimi kosmulje padle v vrtno pozabo. Toda zdi se, da imamo v nabiralskih pragenih zapisano, da moramo na vrtu vedno imeti tudi vsaj en grm jagodičevja. Tako je maline tam v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zamenjal ribez. Ni ga bilo vrta v tedaj hitro rastočih hišnih naseljih, ki ne bi imel vsaj enega grma rdečega ribeza. Ali še bolje kar cele vrste, kot ograjo. Najbolj zagreti so sadili tudi črni ribez, ki je res uporaben le za sok. Grmi so postajali vse bolj bujni, čeprav jih s pravilnim prirezovanjem lahko krotimo, da ostanejo približno enako veliki. Z velikimi grmi je bilo tudi veliko ribeza. Ta pa med otroki ni priljubljen za rabutanje, saj je, tudi če je popolnoma zrel – tako kot je na vrtovih ta hip – še vedno kisel. Kaj torej storiti, če ste podedovali vrt iz sedemdesetih z grmovjem ribeza? Nikakor ga ne posekajte in ga ne nadomestite z ameriškimi borovnicami, ki so bile naslednje v vrsti modnega vrtnega jagodičevja. Ali z aronijami, jagodami acai ali goi, kaj šele z najnovejšimi fourberries – vse to bo šlo tako kot maline in ribez čez nekaj let v pozabo. Sprijaznite se s tem, da boste začetek vsakega poletja počasi s škarjami v rokah in skledo med koleni obirali ribez. Ga nato z vilicami odpecljevali, kuhali in tlačili skozi sita, da izločite drobna semena, nato pa skuhali gladek ribezov žele, ki ga pozimi tako ali tako nihče ne bo hotel mazati na palačinke, ker bo v skladu s sodobnimi zapovedmi zdravega življenja prekisel.
Ribezovec, pozabljeno vino
Obstaja pa rešitev. Mnogo let po ribezovi travmi otrok iz sedemdesetih sem na Dunaju pila ribezovec ali ribezovo vino. Sladko, močno vino, narejeno prav iz tega osovraženega vrtnega jagodičevja. Poleg jabolčnega vina je to vsaj v Evropi najbolj razširjeno sadno vino. Le pri nas, ki se imamo za vinorodno deželo in preziramo vse, kar ni cviček ali laško, se ribezovo vino kljub obilici ribeza na vrtovih ni razširilo. Menda ga največ ljubiteljsko proizvedejo na Primorskem. Letos, ko ribez ni obilno obrodil, je pravi čas za eksperiment z vinom. Postopek je podoben pridobivanju pravega vina: ribez stisnemo v sok, mu dodamo sladkor, vodo in kvasov nastavek in pustimo, da fermentira. Nato precedimo v steklenice in zamašimo. Pustimo, da odleži vsaj še mesec dni, lahko tudi dlje. Nato postrežemo kot aperitiv ali desertno vino.