Varnostne službe v igri za strateško prevlado na političnem parketu – pa naj bo ta regionalni ali svetovni – ostajajo jasni zagovorniki prisluškovanja (tudi) prijateljskim državam. V močno zasidranem svetu realpolitike postajajo nepogrešljiv vir informacij za številne vlade. Ne glede na to, kako zavržene sem nam zdijo njihove metode, poskušajo državam s svojo dejavnostjo zagotoviti strateško prednost pri realizaciji njihovih političnih ciljev. Prav to se je s prisluškovanjem Drenikovi in Sekolcu zgodilo Sloveniji. Moraliziranje o nedovoljenem prisluškovanju je zato odveč.
Kljub temu pa ta dejstva ne zmanjšujejo godlje, v kateri so se znašli slovenska diplomacija, državni vrh in predvsem verodostojnost države. Drenikova in Sekolec sta kot patriota delovala v skladu z državnimi interesi, torej v prid za Slovenijo čim bolj ugodnega razpleta arbitraže o določitvi državne meje. Ob ugodnem razpletu bi Drenikovo kot nagrada za dobro opravljeno delo verjetno čakalo kakšno veleposlaniško mesto, tako pa se je sedaj kot ena izmed večjih strokovnjakinj za arbitražo morala posloviti. Tako kot drugi strokovnjak, Sekolec.
A slovenska država si v surovi realpolitiki z njunima odstopoma ni oprala rok. Omadeževan je tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki je takšno državotvorno, a hkrati po mednarodnih pravilih sporno dogovarjanje dopuščal in je zanj vedel. Tudi za ministra velja, da bi lahko ob ugodnem razpletu v Haagu obveljal kot tisti zunanji minister, pod katerim je Slovenija po dobrih dvajsetih letih rešila mejno vprašanje in verjetno dosegla večji del suverenosti v Piranskem zalivu. Takšen zaključek mejne epopeje sedaj ni več gotov.
Hrvaška je doslej igrala z visokimi vložki in vsaj zaenkrat navidezno zmaguje. Slovenska blamaža zaradi odlično izvedene prisluškovalne akcije in malce bolj pogrošnega politično-medijskega unovčenja afere na Hrvaškem pa še zdaleč ne razrešuje odprtega mejnega vprašanja. Vrnitev mejnega vprašanja na politični parket bi pomenila odmik od sklenjenega arbitražnega sporazuma. Z njim se je poskušalo sicer naklonjene dvostranske odnose med državama razbremeniti mejnih napetosti, ki jih zaradi diametralno nasprotnih stališč in nezmožnosti politikov z obeh strani za kompromis ni bilo mogoče pripeljati v mirnejše vode. Sta se državi zaradi atentata na verodostojnost arbitražnega sodišča sedaj ponovno premaknili v sfero mejnega nesporazumevanja?
Na kakršnokoli odločitev stalnega arbitražnega sodišča, ki je bila pred izbruhom afere Pirangate predvidena za december, se bo sedaj gledalo skozi prizmo pogovorov Drenikove in Sekolca. Toda trojica profesionalnih sodnikov arbitražnega tribunala si tudi zaradi lastne verodostojnosti in splošne nepristranskosti sodišča ne bo mogla privoščiti, da bi krepko spremenila morebitne odločitve o poteku meje, do katerih so prišli v minulih mesecih. Če bi sodniki svoja stališča spreminjali, bi obveščevalni napad na Slovenijo dejansko uspel, med pokončanimi pa bi kot kolateralna žrtev obležala verodostojnost tribunala. Dvomljivo je, da bi mednarodna skupnost takšen razplet pozdravila. Hrvaška zato res igra z visokimi vložki, a za Zagreb zaželeni srečen konec še zdaleč ni zagotovljen. Slovenija prisluškovalnega ponižanja zlepa ne bo pozabila in vohunska afera bo še leta bremenila meddržavne odnose.
Dogovor o arbitražnem sporazumu je leta 2009 predstavljal tisto prelomno točko, s katero je Slovenija umaknila zadržke do hrvaškega vstopa v EU. Če bi sedaj Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma in enostransko prekinila postopek pri stalnem arbitražnem sodišču, bi Slovenija dobila dober povod, da zahteva izključitev Hrvaške iz EU. Šalo na stran, nihče ne bo vrgel Hrvaške ali Grčije iz Evropske unije, Slovenija in Hrvaška pa preprosto nimata boljše alternative kot vztrajati pri arbitraži. Vsakršna drugačna odločitev bi zaradi razgretih političnih glav na obeh straneh mednarodno skupnost pripeljala pred neljubo izbiro. Odločati bi se morala, katere mirovne sile (modre čelade ZN ali opazovalce OVSE) naj razporedi v tamponski coni med dvema članicama Nata.
