»Are you going to Tolmin?« me je vprašal možakar, ki se je skupaj s še dvema sotrpinoma v ponedeljek okoli enajste ure skrival v skromni senci avtobusa pred glavno ljubljansko avtobusno postajo. »Ja,« sem odgovoril v angleščini. »Od kod pa ste?« je nadaljeval. »Iz Ljubljane. Pa vi?« »Iz Makedonije.« Sledil je smeh in strinjanje, da se nam ni več treba pretvarjati, da smo tujci. Izkazalo se, da je možakar, sicer Sašo, glasbeni novinar z makedonske televizije. Na Metaldays se je odpravil skupaj s sinom fotoreporterjem in prijateljem snemalcem. V nekakšnem zahodnobalkanskem esperantu smo se pogovarjali o tem, ali že več let prihajajo. »Tako je. Gre za najboljšo ponudbo na Balkanu. Poleg dobre glasbe dobiš tudi precej lepo okolje ter Sočo in Tolminko. To je več kot zgolj glasbeni festival. Gre pravzaprav že za prave počitnice.« Med tri ure dolgo vožnjo z avtobusom, ki je še posebej adrenalinska med Cerknim in Mostom na Soči, smo spoznali še Andreja iz Kölna. Zadnje leto je potoval po Aziji. Na celoletne počitnice se je odpravil prav po lanskih Metaldays. Ko je videl, da začetek letošnjega festivala sovpada z njegovo vrnitvijo v Evropo, se je odločil popotovanje skleniti tako, kot se je začelo.
Tekmovanje v arhitekturi, joga in odbojka
Temperature v kampu ne prizanašajo niti ob skromnejših projektih, kot je postavljanje šotora. Nekateri so vseeno pokazali precej vneme. Ekipa iz Ribnice si je postavila salonska vrata, le malce stran pa so s postavitvijo dvonadstropnega opazovalnega stolpa na letošnjem neuradnem arhitekturnem tekmovanju zmagali Avstrijci. Svoj gradbeni podvig radi razkazujejo. Razgled je odličen, a bi moral biti še za kako nadstropje višje, da bi videl do glavnega odra. So se pa tudi na tej višini že tresle noge, še posebej ob vse večjem zibanju, ko se je kar nenadoma na vrh povzpenjala že peti človek. To je bil odličen znak za dol. Obstajajo tudi varnejše oblike zabave.
Dober glas tolminskega težkokovinskega festivala se očitno še naprej odlično širi. Med vsemi Francozi, Avstrijci, Nemci, Belgijci smo Slovenci pravzaprav bolj za okras. Tako je povsod precej pisano, še najbolj pa na plaži. Ta je tudi med najbolj veselimi prizorišči dnevnega dogajanja. Začne se že zarana z vodeno jogo. Kdor je bolj umetniški, pa se lahko pridruži likovnemu krožku. Kdor je tudi po jogi še čutil EMŠO, pa je lahko obiskal masažo.
Najbolj razposajeni imajo drugačne načrte. Plaža namreč že leta slovi po posebni športni panogi. Postavni fantje imajo priložnost pokazati svoj talent med igranjem odbojke v tangicah, pogumne punce pa argumente za izvedbo badmintona zgoraj brez. Glede na siceršnje razmerje med spoloma, ki je krepko nagnjeno v moško smer, je tudi pri omenjenih športnih prireditvah precej več odbojke kot badmintona. Prave motivacije medtem ne spodbudijo niti resnično skromne nagrade. Če nisi dostojanstva pustil doma, te tudi tisti nizkoalkoholni pils v pločevinki, ki ga v menzi med šotorišči dobiš za evro petdeset, ne bo prepričal.
Plačilne kartice in brezplačni splet
Glede organizacije festivala se sicer vidi, da ima sedaj že kilometrino. Kako postaviti stojnice s pijačo in hrano, je že nekaj časa jasno. Plačevanje z elektronskimi karticami se tudi obnese, čeprav je še posebej ponoči nevarnost nepremišljenega trošenja. K temu seveda prispevajo tudi cene, ki so precej festivalske. Za veliko pivo odšteješ pravzaprav evro na deciliter, pri čemer je treba priznati, da se en evro vrne ob oddaji kozarca na sprejemnih postajah. A tudi štiri evre za veliko pivo je kar precej. Da bi lahko cene še malo zasolili, pa so se spomnili na plaži točiti samo malo pivo. Tudi če prideš z velikim kozarcem. Verjetno ti ga napolnijo, ampak ob računanju dveh malih. O komplikacijah so govorili tudi obiskovalci s tridnevnimi vstopnicami, ki so poskušali vstopiti že v nedeljo. Kdor je z gotovino na mestu samem kupil karto, je lahko vstopil. Kdor je karte kupil že prej, je moral čakati zunaj, a se je tudi to z dobro voljo in vljudnostjo delavcev rešilo. Spoštovanja vredno je tudi odprto brezžično omrežje po vsem kampu. Bilo je sicer že lani, a večino časa ni bilo dostopno. Spletna povezava za posameznega obiskovalca sicer ni najvišja prioriteta, če pa moraš poslati kakšno reportažo in fotografije, je precej hvaležno imeti tudi to.
Na koncu pa še Behemoth
Glasbeno sta v prvih dneh navdušili predvsem kanadski zasedbi Anvil in Devin Townsend Project. Bolj veselega človeka od pevca Anvilov je težko najti. Že malce starejši glasbenik z veliko odigranimi koncerti je kljub sončni pripeki ves čas ostal nasmejan in animiral občinstvo. V nekem trenutku je celo poskrbel za preporod nekaterih starih tehnik igranja na kitaro z vibratorjem. Townsend je medtem očaral s pregovorno kanadsko vljudnostjo. Ko je v nekem trenutku zaklel, smo se že spogledali, ali je to sploh mogoče, a se je že kmalu upravičil. »Nisem vas hotel tako ozmerjati,« se je prijetno nasmehnil. Drug ekstrem so bili Black Lable Society. Ko vidiš, da si glavni pevec in kitarist na odru postavi še manjšega izključno zase, veš, da se to ne bo končalo preveč dobro. V resnici je nehalo biti dobro že nekje na polovici, ko je kazal, kako izjemno spretne prste ima. Po koncertu smo se vsi strinjali, da je odličen glasbenik, a ni pri njem nobene kemije. Ustvarjeno razpoloženje se je raztegnilo tudi do Dream Theater. Kdor tudi po tem še ni imel dovolj, je lahko šel kot vsak dan zopet tja, kjer je animirala Jagoda.
Do konca tedna pričakujemo še nekaj megalomanije. Predvsem, ko se bodo predstavili Behemoth. Morda se pa do takrat najde tudi ekipa badmintona zgoraj brez.
