Če so verodostojni (in dosti dvoma ne puščajo), so obenem nerazumljivi. Nerazumljivi, ker je do njih sploh prišlo kljub zavedanju, da gre za vrhunsko politično igro, kjer je zelo nepriporočljivo hoditi po robu ali delati napake, naj bodo varnostno-tehnične ali postopkovne. Česar se Hrvati očitno bolje zavedajo. Razvoj dogodkov je v zadnjem času pač potekal kot po scenariju, ki mu je s svojim vrhuncem v včerajšnjih popoldanskih urah uspelo diskreditirati slovensko vlado, zunanjega ministra, arbitražno ekipo in slovenskega arbitra. Začelo se je s spomladansko pritožbo Hrvaške arbitražnemu sodišču zaradi izjav zunanjega ministra Karla Erjavca za lokalno televizijo (!), ki so po mnenju Zagreba nakazovale, da ima notranje informacije o poteku arbitraže. Slovenija je sodišču zagotovila, da to ne drži. Včerajšnji posnetki jo postavljajo na laž. Potem je včeraj informacijo o pogovoru Drenikove in Sekolca prvi objavil – srbski dnevni časopis Kurir. To je zelo nenavadno. Razen če se zamegljuje pravi vir prisluha, kar ni nepomembno vprašanje. Iz posnetkov, ki jih je objavil Večernji list, je namreč mogoče sklepati, da niso prisluškovali Simoni Drenik, ampak Jerneju Sekolcu (vsakič se oglasi Drenikova, enkrat je pred tem slišati zvonjenje). Torej je nekdo prisluškoval članu arbitražnega sodišča. Kdo? In ali le njemu?
Potem je Večernji list objavil, da ima v rokah prepise pogovorov. Slovenski zunanji minister, predsednik vlade in zunanje ministrstvo so bolj ali manj vsebinsko zavrgli trditve časnika. Potem pa so prišli zvočni posnetki, ki so iz vseh teh komentarjev naredili slabo šalo in v katerih je ne glede na vse zgoraj našteto seveda bistvo problema. Pravzaprav bi lahko bili razlog za veselje vseh, ki so kot ključni interes Slovenije v arbitraži izpostavljali stik Slovenije z odprtim morjem. Kažejo namreč, da se je res nasmihala takšna rešitev. Ki je zdaj lahko pod vprašajem. Vprašanje je, ali se je kdo od treh svetovno priznanih mednarodnih pravnikov kdaj srečal s takšnim primerom, ki razkriva način njihovega dela in mestoma pač ne nujno v najsvetlejši strokovni luči. In ki morajo že zaradi svojega ugleda zagotavljati videz popolne neodvisnosti sodišča, čeprav je do določene mere vsem jasno, da nacionalni arbiter ne more biti čisto nepristranski.
Arbitražno sodišče je pred kratkim sporočilo, da bo razsodbo objavilo decembra. Zdaj ni več jasno, ali se bo to sploh zgodilo, in tudi če se bo, kolikšna senca dvoma bo razsodbo pospremila. Mogoča posledica je, da bo Hrvaška postopek spodbijala glede na to, v katero smer naj bi se nagibalo sodišče. Ali pa, kar bi bil za Slovenjo najslabši rezultat, da bi v arbitraži zaradi afere dobila manj od tega, kar se je obetalo. Po dveh desetletjih sporov, ko se je končno zdelo, da bosta državi spravili zgodbo o meji pod streho, torej ta zdaj spet visi v zraku bolj kot kadar koli, odkar sta se Pahor in Kosorjeva pred skoraj šestimi leti podpisala pod sporazum.
