Tako je bilo vse do prodora craft oziroma obrtnih pivovarn na naš trg in sočasnega razvoja malih domačih pivovarn. Če se je rek »dober je, ker je mrzel« z repertoarja urbanih vinoljubcev že zdavnaj preselil v ropotarnico zgodovine, je pri ljubiteljih piva rek v določeni meri še vedno aktualen. A tudi pri njih se odstotek drastično zmanjšuje v prid tistim, ki se zavedajo, da pivo ni hmeljev napitek, ampak je hmelj pivu dodan le kot začimba. Navsezadnje v glavnem mestu že velja nenapisano pravilo, da dober lokal od povprečnega v prvi vrsti ločimo po tem, koliko vin na kozarec ponuja. Oziroma: koliko vrst in stilov piva ima v hladilniku.
Zato je zadnjič sledilo še toliko večje razočaranje na najlepšem trgu v najlepšem obalnem mestecu, kjer smo obredli čisto vse lokale, a – glej ga, zlomka – niti v enem nismo mogli spiti pšeničnega piva (magari laškega), medtem ko so nas med povpraševanjem o pivu ale kelnarji samo bebavo premerjali od glave do pet, iščoč potrditev, da smo padli z Marsa. Skratka, na Tartinijevem trgu v Piranu na višku turistične sezone ne morete spiti nič drugega kakor običajno pivo union ali laško. Pardon, v dveh imajo tudi heineken. Zato pa čisto vsak pajzl na veliko oglašuje najbolj domiselno pijačo ta trenutek: nenadkriljivi, vrhunski užitek za najbolj razvajene brbončice – aperol spritz.
Bistveno drugače ni niti ob glavni turistični cesti od Portoroža do Lucije. Neki kelnar nam je malodane zabrusil, da imajo »ta fensi ljubljanska piva« samo v enem ali dveh lokalih, kjer se po njegovi reakciji sodeč zbirajo le največji čudaki. Verjetno taki, ki se ob slovenskem morju branijo tudi zaužitja zamrznjenih japonskih lignjev, ocvrtih na že uporabljenem olju. In potem se samo nasmehneš, ko se spomniš dolgoletnih manter domačih turističnih delavcev o tem, kako bi morala biti slovenska obala namenjena elitnemu turizmu. A na spregled ni ne ekonomske ne intelektualne elite. Jasno, na hotelske zvezdice, tajsko masažo in trgovinice z bižuterijo pada le še kvazielita z vzhoda. Goričana, ki si je zaželel nič drugega kot točenega bernarda ali stekleničko sierra nevade, pa ozmerjajo z razvajeno ljubljansko srajco.
