Država pripravljena na morebiten naval beguncev z Balkana

Kdaj bi postalo tesno?

Ko begunci prispejo v Slovenijo, jih država nastani v ljubljanskem azilnem domu. Trenutno v njem prebiva 64 prosilcev za azil. Država bi zmogla brez posebnih težav, če bi bil polno zaseden (z 203 osebami). V njem bi torej trenutno lahko nenadoma nastanili še 139 prispelih beguncev. Če bi se število v Slovenijo prispelih beguncev še povečevalo, bi jih država namestila v postojnskem centru za tujce (50 mest) ter integracijskih hišah v Mariboru in Ljubljani, kjer je prostora za skupno 80 ljudi, primarno pa sta namenjeni integraciji beguncev, ki jim je že bila dodeljena mednarodna zaščita. V vseh teh prostorih bi torej lahko brez težav namestili 280 oseb, a le pod pogojem, da takšne razmere ne bi trajale dlje kot nekaj mesecev. Kot opozarjajo na MNZ, bi se že v tej prvi fazi povečanega števila migrantov lahko pojavile nekatere težave. Zaradi tesne namestitve več oseb v enem prostoru bi lahko nastajale konfliktne situacije, razviti bi se utegnile tudi medetnične napetosti, v postojnskem centru za tujce, kjer za nezakonite prebežnike velja prepoved gibanja zunaj centra, pa ne bi mogli vzpostaviti odprtega režima dodatno naseljenim prosilcem za azil.

Ko bi pri nas že bilo 280 prosilcev za azil, bi nemudoma steklo iskanje dodatnih prostih zmogljivosti za nastanitev novih beguncev. Dodatnih 220 bi jih lahko nastanili še v razpoložljivih prostorih ministrstva za notranje zadeve – v samskem domu v Kotnikovi ulici v Ljubljani in v počitniškem domu Debeli rtič. Za oskrbo beguncev bi morali dodatno zagotoviti strokovne sodelavce, medicinske sestre in zdravnike. Večinoma bi to uredili s prerazporeditvami ali sklenjenimi podjemnimi pogodbami. Še preden bi skupno število v Slovenijo prispelih beguncev doseglo številko 500, bi oblasti sprožile tudi priprave na naslednjo fazo okrepljene migracije. Na tej točki prebiranja dokumenta postane jasno predvsem dejstvo, da Slovenija nikoli ni veljala za cilj beguncev, temveč predvsem za tranzitno državo na poti proti severu. Tako ne preseneča, da je uradna Ljubljana v zadnjih dveh desetletjih, odkar begunci množičneje prihajajo čez Sredozemlje, prespala priprave na večji begunski val, ki bi se ustavil tudi pri nas.

Namestiti bi jih morali tudi v zabojnike in šotore

Ko bi število beguncev v državi preseglo 500, bi oblasti začele dodatne nujne in začasne nastanitvene zmogljivosti iskati tudi pri drugih državnih organih. Najprej na obrambnem ministrstvu in upravi za zaščito in reševanje, kjer premorejo največ 400 dodatnih ležišč. Prvi, ki bi prišel v poštev, je vojaški kompleks v Logatcu, sicer namenjen začasni nastanitvi prebivalstva v primeru naravnih in drugih nesreč. V dve stavbi bi lahko namestili 100 beguncev, dodatnih 300 pa v zabojnike in šotore. Če bi vseh nastanitvenih zmogljivosti v lasti države oziroma občin zmanjkalo, bi se morali ozreti tudi po začasnih namestitvah pri zasebnikih. Po najbolj črnem scenariju – prihodu 900 beguncev – bi za njihovo enoletno oskrbo morali najti vsaj 11 milijonov evrov, ob čemer bi lahko računali tudi na pomoč evropskih migracijskih skladov ERF in AMIF.

Sprejeti kontingentni načrt se neposredno ne dotika zaveze Slovenije, da bo v okviru programov preselitve beguncev iz Italije in Grčije ter stalne naselitve beguncev iz (tretjih) najranljivejših držav sprejela 250 oseb. Program za njihov sprejem na MNZ namreč še pripravljajo. Vendar pa je že iz kontingentnega načrta mogoče razbrati, s kakšnimi logističnimi omejitvami se sooča vlada. Če bi Slovenija sledila prvotnemu evropskemu predlogu obveznih kvot in sprejela 702 begunca, bi zapolnila vsa mesta v azilnem domu, integracijskih hišah, centru za tujce, samskem domu v Ljubljani, počitniškem domu Debeli rtič in delno še v Logatcu.

Precej lažje bi Slovenija sprejela prvotno predlagano število beguncev ali pa morebiten nepričakovan begunski val, opisan v kontingentnem načrtu, če bi decentralizirala migracijsko politiko. To pomeni, da bi država po zgledu Italije sprejem beguncev omogočila tudi občinam.