Dnevnikova izvidnica: po poteh Vojnika v spremstvu domačinov

Ko vlogo TIC prevzame prijazen domačin

Eric se je v soboto dopoldne s svojim avtom mimo Celja odpeljal do Vojnika, kjer je parkiral pred občinsko zgradbo. Takoj se je odpravil na lov za turističnoinformacijskim centrom (TIC), a namesto prijazne informatorke ali informatorja ga je v mestu pričakalo mrtvilo, značilno za poletni sobotni dan. Med sprehodom po mestu je prepoznal informacijsko točko, žal zaprto, tako da se je iskanje informacij o turistični ponudbi Vojnika v soboto izkazalo za jalovo početje. A na srečo so vlogo TIC odigrali prijazni domačini. Najprej mlad fant Matija, ki ga je Eric v lokalni trgovini Tuš povprašal po znamenitostih, ki jih ne gre izpustiti. Srečanje se je končalo s triurnim zasebnim ogledom kraja in okolice, med katerim ni manjkal niti postanek pri Matijevi domači hiši. Med prijetnim pogovorom sta naključna prijatelja z Matijevim avtom kraj prečesala po dolgem in počez – Eric se je med našim pogovorom neprestano spominjal novih in novih stvari, ki mu jih je pokazal nenavadni gostitelj.

Prvi postanek na njunem popotovanju od Vojnika do Nove Cerkve je bila cerkev na vrhu hriba s prekrasnim razgledom na okoliške griče in doline. »Razgled je bil res izjemen, videlo se je vse do Celja,« se prve razgledne točke spominja izvidnik. Pri cerkvi, ki je pod ključem skrivala svojo notranjost, sta našla listek s telefonsko številko predstavnice turističnega društva. Eric jo je poklical, da bi od nje dobil še kakšno informacijo za preostanek svojega izleta, a je bila gospa ravno na dopustu. Je pa zato organizirala, da je odgovornost za Ericovo spoznavanje Vojnika popoldne od Matije prevzel gospod zgodovinar Sandi. Do takrat sta fanta obiskala še pokopališče, drugo največjo psihiatrično ustanovo v državi, posest lokalnega lovskega društva (Matijev dedek je član) in še eno cerkev. Matija mu je pokazal hraste, ki že tristo let negibno bdijo nad mestom in dajejo zavetje zaljubljencem, mladim in starim. Medtem ko je bilo v rimskih časih prizorišče mnogo manj romantično: na hribu nad mestom so Rimljani obešali hudodelce.

Lokalni obed v mestu

Po uvodnem spoznavanju kraja je bil čas za obnovitev energije. Matija je Erica zapeljal do turistične kmetije Slemenšek, kjer sta si nameravala potolažiti želodec z lokalnimi specialitetami. A na njuno žalost so ju sicer prijazni lastniki, ki so jima razkazali okolico, obvestili, da je pri njih mogoče jesti le ob predhodnem naročilu. Kuhinja v njihovi kmetiji ne deluje vsak dan, poskrbi lahko le za skupine, ki pokličejo vnaprej. Vseeno pa našega izvidnika s spremljevalcem niso pustili lačnega. Ker kuhajo za obširno družino, jim v loncu vedno kaj ostane, in tako so simpatično dvojico nahranili z okusnim golažem in makaroni ter ju odžejali z domačim jabolčnim sokom. »Njihova gostoljubnost, skupaj z vsem postreženim, mi bo ostala v lepem spominu. Po mojem mnenju sva jedla bolj lokalno kot v kateri koli restavraciji – hrano, ki se je tisti dan znašla na krožnikih prave lokalne družine,« nenavadni kulinarični dogodek opisuje Eric. Za piko na i je na koncu poskrbelo dejstvo, da za postreženo hrano niso hoteli sprejeti nikakršnega plačila, »najbrž zato, ker ni šlo za običajno gostilniško naročilo«, še prida izvidnik.

Kraljestvo turističnih kmetij

Po treh urah prijetnega druženja se je Matija poslovil, saj ga je čakalo delo na laškem festivalu Pivo in cvetje. A na izvidnika je čakal že drugi zasebni vodnik, tokrat uradni predstavnik turističnega društva in tudi lokalni glasbenik. Gospod Sandi, čigar hiša se je tudi znašla na seznamu oglednih točk, je Erica najprej peljal do groba Karla Henna, najditelja izvirov slatine v Radencih in ustanovitelja tamkajšnje prve polnilnice. Peljala sta se mimo še več cerkva, dvignjenih nad mestom, in si ogledala dve turistični kmetiji. Najprej turistično kmetijo Župnek, ki jo je Eric zaradi možnosti ogleda številnih živali opisal kot idealno za otroke. »Imeli so celo pegatke, ptice iz družine kur, ki izvirajo iz Afrike. Bil sem navdušen, saj jih v teh krajih še nisem videl,« pove Ganec. Ponudbo kmetije mu je predstavila gospa, ki si je zanj vzela ogromno časa in mu ponudila sok. »Gostoljubje domačinov se je vnovič izkazalo za glavni atribut kraja,« je prepričan Eric.

Druga kmetija, ki si jo je tisti dan ogledal zvedavi izvidnik, je bila kmetija Soržev mlin, ki ga je prav tako navdušila. »Prijazni lastniki so mi razkazali njihovo posest in mi razložili način tradicionalnega ekološkega kmetovanja, ki še danes spominja na davne čase,« Eric začne pripoved o najzanimivejšem doživetju svojega izleta. »Še vedno imajo mlin in žago na vodni pogon, ki ju danes upravlja že 4. generacija. Prav vse je še vedno kot pred 400 leti,« kar ni mogel verjeti Eric.

Popoldne v Novi Cerkvi

Po temeljitem spoznavanju naravno-kulturne dediščine kraja je bil čas za malo družabnosti. Sandi je Erica zapeljal do Nove Cerkve, kjer so v okrepčevalnici Stolec z dvema zvezdicama preživeli prijetno popoldne z lastnico in predsednico tamkajšnjega turističnega društva. Gospa je Ericu izkušnjo kraja pričarala še tako, da je poklicala svojega sina, ki s svojim ansamblom Klateži pogosto vadi v baru okrepčevalnice, in fantje iz ansambla so izvidniku rade volje zaigrali nekaj slovenskih narodnih viž. »Izkušnja je bila nepozabna, saj je to glasba, ki jo v prostem času sam rad poslušam,« pove Eric. Srečanje s predsednico društva je izvidniku rešilo še vprašanje prenočišča, saj ga zaradi oddaljenosti vseh hotelov, ki jih je našel na spletu, ni rezerviral vnaprej. »Vsi hoteli, ki sem jih našel na medmrežju, so bili ali v Celju ali v Dobrni. Za Vojnik ni bilo niti enega zadetka, jaz pa sem želel spati prav tu, in sem vedel, da ima kraj gotovo vsaj nekaj prenočišč, ki jih ne oglašujejo na spletnih straneh.« Njegovo predvidevanje se je izkazalo za pravilno, saj mu je gospa predsednica ponudila sobo v svojem gostišču nad okrepčevalnico. »Svojega prenočišča za tisto noč ne bi mogel dobiti na elegantnejši način. Soba je bila zelo čista in urejena, sploh za majhno ceno, ki sem jo plačal. Počutil sem se varno in zelo dobrodošlo,« pove Eric, ki pa je imel pred počitkom še druge načrte.

Z vlakom do Laškega

Ker je prišel v Vojnik ravno v času znanega festivala Pivo in cvetje v Laškem, za katerega je izvedel od domačinov, se je odločil izkusiti festivalsko ozračje. Njegovi gostitelji so mu kljub lastnemu prevozu svetovali, naj se z avtom zapelje do 15 minut oddaljenega Celja in gre tam na vlak do Laškega, kar mu bo vzelo še dodatnih deset minut. Parkiranje v Laškem ob pozni večerni uri naj bi bilo zaradi festivalske mrzlice prava nočna mora. Eric je upošteval njihov nasvet, ki se je izkazal za pravilnega. »Prevoz z vlakom je šel gladko kot po maslu, tako tja kot nazaj ob 2. uri zjutraj. Na vlak mi ni bilo treba dolgo čakati. Morda zato, ker zaradi festivala vozijo pogosteje. V vsakem primeru sta bila oba vlaka nabito polna z udeleženci festivala.«

V Laškem si je Eric ob zvokih Magnifica privoščil pivo in se zapletel v pogovor s preostalimi navzočimi. Ni se mogel načuditi, kolikšno množico ljudi je privabil dogodek, slišati je bilo namreč jezike iz vseh koncev sveta.

Za konec picerija

Ko se je v nedeljo zbudil po živahni noči, si je v gostišču privoščil okusen zajtrk in se nato sprehodil do umetnega jezera, ki mu ga je dan prej pokazal Matija. Ob njegovi obali je dal možgane na pašo in opazoval številne kopalce, ne da bi se še sam odločil za skok v vodo. Pred odhodom v Ljubljano pa mu izleta ni uspelo preživeti brez kosila v tipični slovenski piceriji, ki naj bi bila edina restavracija v mestu. »Seveda sem želel tudi v nedeljo poskusiti domačo hrano, a kaj, ko je bila to moja edina možnost,« pove Eric. Nato se spomni: »No, v bližini sem videl tudi prodajalno kebaba…«

Pripoved o izletu sklene z naslednjimi mislimi: »Predstavniki turističnih društev so mi povedali, da se turisti v Vojniku praviloma ne ustavljajo, pač pa se samo peljejo skozi. To je škoda, saj kraj ponuja osupljivo naravno in kulturno dediščino, ki bi turistom morala biti zanimiva. A ker jih večina kraj le prečka, si v Vojniku na primer ne moreš izposoditi koles in gostinska ponudba, ki šteje eno picerijo, kraju gotovo ne naredi usluge.« Tipična pripoved o kuri in jajcu.