Tako je bilo tudi s Faridom in Tanjo, ki sta zaradi pomanjkanja spletnih informacij v angleščini več o Rušah hotela izvedeti, ko sta prispela tja, a žal nista imela pravega sogovornika.
Tanja je leto dni delala v največjem tanzanijskem mestu Dar es Salaam, Farida pa je spoznala, ko se je odpravila na počitnice na Zanzibar. Preskočile so iskrice, in ko jo je njeno podjetje poslalo v Južno Afriko, sta se tja preselila skupaj. Tanja se je v Slovenijo vrnila, preden je na svet privekala njuna danes desetmesečna hči Safina, Farid pa se je soprogi, s katero sta usodni da dahnila na Zanzibarju, pridružil pred dvema mesecema. Ni se mu bilo težko preseliti iz Tanzanije, pravi, saj je tukaj njegova družina, velika sprememba zanj pa so zimske temperature, saj je na Zanzibarju vse leto vroče. A obstaja tudi pozitivna plat – sneg, ki ga je videl prvič v življenju.
Zavajajoča informacija o TIC na spletu
Farid in Tanja sta se o Rušah, preden sta se minuli četrtek iz Celja odpravila na dvodnevno izvidnico, pozanimala po spletu, kjer sta iskala informacije v angleškem jeziku. »Izvedela sva nekaj o zgodovini in regiji, vendar sva upala, da nama bo v kraju kdo vedel povedati kaj več in naju usmeriti do zanimivosti,« pripoveduje Tanja. »Na Googlovem zemljevidu sva poiskala, kako prideva tja, saj sama v Rušah še nisem bila in sem vedela le, da je kraj nekje v okolici Maribora. Odločila sva se za lasten prevoz, saj bi bilo z vozičkom in vso potrebno opremo za hčerko težko potovati z vlakom ali avtobusom, poleg tega sva na vožnjo z avtom navajena. Za pot iz Celja sva potrebovala približno uro in v Ruše prispela okoli pol desetih dopoldne.«
Prvi cilj izvidnice v Rušah naj bi bil Turističnoinformacijski center (TIC), katerega naslov sta naša izvidnika odkrila na spletu. Tam sta želela dobiti vse informacije o kraju in morda lokalnega vodnika, ki bi ju popeljal naokoli. Po več kot pol ure iskanja po središču kraja sta ugotovila, da je na navedenem naslovu dom kulture. Prijazna gospa, ki tam dela, ju je napotila v smeri občine in cerkve, češ da je TIC tam, vendar ga nikakor nista našla, čeprav sta v precejšnjem mrazu z dojenčico v vozičku dolgo hodila naokoli. Ko sta obupala, sta se odločila, da povprašata na občini.
Lokalno vodenje samo v slovenščini
V občinski stavbi sta vendarle našla lokalno vodnico, ki pa na žalost ne govori angleško. Poklicala je gospo, ki je obiskovalcema prevedla njene besede, da TIC v Rušah ni in da ne vedo, kdaj ga bodo odprli. Farid in Tanja sta dobila dva zemljevida ožjega in širšega območja Ruš ter nekaj osnovnih, v angleščino prevedenih napotkov, kaj lahko počneta v kraju in kaj si lahko ogledata. Predvsem sta sogovornici ugotovili, da zima ni najprimernejši čas za obisk Ruš, pač pa pomlad in poletje. Če bi obiskovalca prišla v toplejšem delu leta, bi si lahko ogledala naravni rezervat Šumik s pragozdom ter slapovoma Mali in Veliki Šumik, ki sta si ga zelo želela obiskati. Ker s seboj nista imela niti pohodne obutve niti nosilnice za dojenčico, po zahtevni poti pa bi morala hoditi vsaj pol ure, sta prijazni gospe Faridu in Tanji ogled odsvetovali.
Središče Ruš je prijetno, ugotavljata Farid in Tanja. Tu je še vedno viselo novoletno okrasje – lampijončki, ki so jih najbrž izdelali otroci, meni Tanja. Ko pa sta se želela podrobneje seznaniti z zgodovino kraja, sta nekoliko razočarana ugotovila, da v Rušah nimajo muzeja, ki bi ga lahko obiskala. Tudi notranjosti cerkve sv. Marije, ki je bila zaprta, nista videla, da bi stopila v župnišče po župnika, ki bi jima odprl, pa se nista odločila. Na treh turističnih točkah, kjer sta bila, je objavljena telefonska številka, na katero lahko turisti pokličejo in jim avtomatski odzivnik pove nekaj informacij, toda to je tudi vse. Naša izvidnika sta jo poklicala, marsikdo pa je ne, ugotavlja Tanja, ker se boji, da bodo telefonski stroški visoki. Kraj je čist in urejen, pravita Farid in Tanja. Kljub temu da je bilo sredi tedna, sta med ogledom srečala le nekaj domačinov, ki pa so ju prijazno pozdravljali.
Zaprte znamenitosti in nedostopno smučišče Areh
»Kljub odsvetovanju gospe na občini sva bila odločena, da gremo proti naravnemu rezervatu, vendar je na pol poti avtu zaprl pot tovornjak, ki je nalagal debla iz gozda,« pravi Farid. »Bila sva kar precej razočarana, vendar sva na poti nazaj lahko občudovala gozd in potoček ter se ustavila pri stari žagi z mlinom. Pot skozi naravo je bila prijetna, na žalost pa nismo mogli obiskati slapov.« Po nasvetu vodnice se je družinica nato odpravila na sprehajalno pot Pod Goroj, ki vodi od središča Ruš pod Ruško Pohorje. Med potjo so si ogledali staro letno gledališče, ki izvira iz rimskih časov, do stare vile, o kateri nista vedela nič, pa obiskovalca z otroškim vozičkom po gozdni poti nista mogla priti, zato sta si jo lahko ogledala le od daleč. Na žalost je bil zaprt tudi grad Fala, ki sta ga hotela videti, ker imata oba rada gradove in ker naj bi bil falski grad povezan z grofi Celjskimi. »Morda je bil zaklenjen med tednom in je odprt ob koncih tedna ali v drugem letnem času,« se sprašuje Tanja, »dejstvo pa je, da nisva imela sreče.«
Tanja in Farid sta se s hčerkico nato odpravila na drugo stran, v novejši del Ruš, kjer stoji športni park z bazenom. Ker s seboj nista imela kopalk, nista šla plavat, sicer pa sta imela na Zanzibarju obilo možnosti za uživanje v oceanu, s katerim se še tako lepo urejen bazen gotovo ne more primerjati. S tega predela je zelo lep pogled na reko Dravo, a ker je dojenčica spala, se zakonca nista odpravila po sprehajalni poti, ki vodi ob Dravi. Tako tudi nista šla do vodnega stolpa, ki sta ga videla v daljavi in ki označuje začetek industrijske cone. »Mogoče je zima čas, ko se turizem usmeri na Pohorje, a ko sva se mislila odpraviti na Areh na Ruškem Pohorju, so nama pot odsvetovali, ker cesta ni vzdrževana. Morala bi naokoli in naokoli najprej do Maribora in potem nazaj, kar bi nam vzelo dve ali tri ure. Poleg tega so smučarske proge tu strme in se Farid ne bi mogel učiti deskanja na snegu, kar si je želel.«
Odlična divjačinska specialiteta
Naša izvidnika sta si pozno kosilo privoščila v gostilni Vernik v Rušah, ki so jima jo zaradi dobre domače hrane in lokalnih specialitet priporočili na občini. Na jedilniku sta bila tako zajec kot srna, a ker prvega niso imeli, je Farid, ki divjačine še ni jedel, naročil srnin medaljon. »Hrana je bila odlična, osebje zelo prijazno, natakar pa je govoril angleško.« Gosta sta pozabila vprašati po lokalnih pijačah, zato sta pila pivo zlatorog (navsezadnje sta iz Celja) in vodo. Po kosilu se je bilo treba ozreti za prenočiščem, ki sta si ga rezervirala zunaj Ruš, a ko sta po spletu preverila edini ruški hotel Veter s tremi zvezdicami, sta sklenila, da družina prespi v njem, čeprav sta sprva mislila, da bosta našla kako kočo ali kmečki turizem. Odločitve nista obžalovala, saj hotel stoji v središču kraja in se jima ni bilo treba nikamor voziti. Poleg tega so sobe nove in urejene, vse je bilo čisto, osebje je bilo prijazno, imeli pa so tudi posteljico za dojenčico. V hotelu so ponujali tudi drobne spominke – izdelke iz lesa, ki so za to območje najbrž značilni, meni Tanja, kot je na primer lesena smučka, a ju nobeden ni prepričal, da bi ga kupila.
Ker je imela mala Safina vročino, Farid in Tanja nista šla ven na večerjo, temveč sta jo naročila kar v sobo. Tudi če bi starši hoteli na kako večerno prireditev – koncert ali predstavo, se v kraju ni nič dogajalo, zato se je družinica odpravila k počitku. Naslednje jutro po zajtrku, ki ni bil bifejski ali zelo bogat, saj ima hotel tri zvezdice, a sta bila gosta vseeno zadovoljna, se je naša trojica odpravila na Mariborsko Pohorje. Četudi sta Farid in Tanja sprva mislila, da bodo tja odšli že zvečer na nočno smučanje, jima je načrte preprečilo hčerino slabo počutje. Farid se je obiska smučišča zelo veselil, saj se je želel prvič preizkusiti v deskanju na snegu. Užival je v vožnji z vzpenjačo na Pohorje (s Tanjo sta se z vzpenjačo enkrat peljala že v Južni Afriki), zato je bil vesel te dogodivščine. Osebje hotela Bellevue je sveže pečenemu deskarju svetovalo, naj si izposodi desko in čevlje. Potrdila o izposoji mu niti napisali niso, češ, saj bo hitro obupal, a jih je temnopolti navdušenec presenetil, ko je na snegu užival tja od enajstih dopoldne do treh popoldne.
Učenje deskanja na Mariborskem Pohorju
Farid pravi, da ni mogel najeti učitelja deskanja za nekaj ur, ker so bili vsi že zasedeni, saj bi ga moral rezervirati kak dan prej. Ker pa je bilo na Pohorju veliko smučarjev, predvsem hrvaških in slovenskih, med njimi pa tudi madžarski, je imel srečo, da mu je pri učenju priskočil na pomoč mladi deskar iz Madžarske. Čeprav bi bilo razumljivo, da bi se začetnik učil na otroški progi, se je Farid s svojim prijaznim učiteljem s sedežnico odpravil na precej bolj strmo in zahtevnejšo progo. »Kar precejkrat sem padel,« pove Farid, »zato me na več mestih po telesu boli, kljub temu pa sem zelo vesel.« »Na Pohorju so bili vsi zelo prijazni, dajali so mi nasvete o deskanju in me spraševali, ali sem v redu, ko sem padel. Verjetno jim je bilo malo nenavadno videti, kako poskušam deskati, ampak odločen sem, da se bom naučil.« Z odličnimi vtisi s smučišča se je družinica nato odpravila domov v Celje, od koder bo Farid s Tanjo in hčerko nadaljeval raziskovanje slovenskih krajev in lepot.
