Alojz je bil tako odličen lovec, da je z vratu žive srne z enim samim, silovito natančnim strelom »odpihnil« kačo, pa mu je preživela srna to njegovo »humanost« povrnila s tem, da mu je, resda v obliki izpljunka, naklonila seme vinske trte. To je vrli Alojz Jančev doumel šele takrat, ko je to seme posadil in so trski pognali in je potem »srnino grozdje« zorelo na njih in dozorelo, pa so ga stisnili in, nejeverni, kot so tistihdob bili, pridobljeno tekočino najprej v pokušino dali hlapcu. Ko so uvideli, da nanj to »žlahtno tekočinje« zelo ugodno vpliva, so začeli vino pridelovati. Ja, od takrat vina pri Jančevih res ne manjka, žlahtnega vina, tako značilnega za te konce.
Ana in Alojz sta imela očiten dar za »izdelavo« otrok, saj sta jih »pridelala« kar osem: Marijo, Justo, Darka, Zofko, Ivana, Jožo, Adelo in Kristjana. Tudi drugače sta bila zelo pridna in delavna, čeprav je takrat imela gostilna en sam prostor, v katerega je bil umeščen točilni pult, da so se gostje s kozarčkom vina okrepčali, zraven pa so lahko použili še kakšen narezek iz domačih mesnin. No, tradicijo gostilničarstva je leta 1962 nadaljeval sin Kristjan skupaj z ženo Danico, ki je bila po izobrazbi kuharica. Kristjan je rojeni gostinec, vedno s harmoniko v rokah, človek, ki je znal vedno razsvetliti še tako temačen dan. Z Danico sta bila pridna, tudi kar zadeva skrb za potomstvo, tako da se jima je v zakonu rodilo pet otrok: Kristjan ml., Darko, Danilo, Silva in Mojca. Leta 1984 je oče Kristjan družinsko imetje z gostilno vred prepisal na sina Darka, ta pa je skupaj z ženo Veroniko (Mlakarjevo, iz sosednje vasi Rovišče, prav tako perfektno kuharico) dodobra zavihal rokave in posodobil gostinsko ponudbo pa tudi podobo gostilne. Organizirala sta tudi prve plese v prej omenjeni »prvi sobi«, na katerih so se spletle marsikatere, kasneje neločljive vezi. Zgradila sta tudi posebno dvorano in s tem svojim gostom zagotovila boljšo in pestrejšo gostinsko ponudbo. »Skup sta spravila« tudi troje otrok: Darka, Barbaro in Katarino. Darko je nav dušen vinogradnik, čigar navdušenje, ob pomoči njegove zveste Veronike, rezultira tudi v gradnji čudovite vinske kleti, ki sta jo natanko pod gostilno skoraj dobesedno izdolbla. No, kot veleva tradicija, oziroma tudi priča in potrjuje, sta tudi ta dva Jančeva še kako pridna in podjetna. Sezidala sta še en prostor, še eno dvorano, da bo dovolj prostora za njune goste, ki se, roko na srce, z leti množijo in množijo.
Želodčki prav zadovoljno meljejo, ko jim za začetek delajo družbo domače suhe klobase z jajčkom in čebulo, pa domača tlačenka v bučnem olju s čebulo, pa domača goveja ali gobova juha, slastna kremna špargljeva juha, juha iz domačih bučk ali pa cvetačna, prav tako domača, pa nadalje pražena jetrca s čebulo ali pa vampi po receptu mame Veronike, pa golaž (goveji ali srnin) in pasulj, pa tudi špageti in rezanci z najrazličnejšimi omakami ali pa vseh vrst rižote. In že smo pri »plavajoči« ponudbi: postrv na posteljici kuhane zelenjave ali po tržaško in lignji, kakršne si srce poželi. Kmalu pridejo na vrsto zrezki z različnimi prilogami, pa pleskavice, kotleti z žara, slastni čevapčiči in ražnjiči so tudi tu, da ni dolgčas. Ponudijo tudi domače kanelone, polnjene s sirom in šunko, ali pa domače kuhane klobase. Solat je tudi kar nekaj in vse so več kot okusne, prav tako sladice: sladki domači štruklji z domačo marmelado, palačinke z »vsem živim«, sadne kupe in domači slivovi cmoki pa še domače pecivo, ki je vedno drugače pripravljeno. Vsemu pravkar navedenemu dodamo najprej še več kot zgleden izbor osvežujočega »vinovja« in »pirovja«, potem pa tudi prijaznost in strokovnost mlade Barbare in njenega moža Domna.
Mojo dušo greje misel, da so na Slovenskem še srčni, gostilničarsko usmerjeni ljudje, ki jim je delo v užitek in ponos!
