Tri najpomembnejša spoznanja preteklega konca tedna bi lahko povzeli takole: prvič, najnovejše zahteve do Grčije so takšne, da bi jih težko uresničevala tudi veliko bolj trdna evropska gospodarstva in veliko bolje delujoče družbe. Ker Grčija skoraj zagotovo ne bo mogla uresničiti vrste zavez in ker bo večina uresničenih zavez skoraj zagotovo le še poslabšala gospodarski, finančni in socialni položaj, si je mogoče predstavljati naslednji krizni evropski vrh, kjer evropski voditelji drug za drugim ugotavljajo, kako nekredibilen partner je Grčija in kako ne spoštuje zavez. Z vsakim novim vrhom evropske hipokrizije se zmanjšujejo možnosti za grško gospodarsko in družbeno okrevanje.
Drugo pomembno spoznanje je, da so se evropski voditelji odločili za neposredno obračunavanje z različnimi družbenimi gibanji po Evropi, ki zahtevajo spremembe evropskih politik. Uspelo jim je tudi zoperstaviti drugega proti drugemu evropski sever proti jugu, zahod proti vzhodu, izključeno večinsko prebivalstvo proti relativno privilegiranemu delu prebivalstva. Namesto solidarne in sodelovalne Evrope, namesto evropskega New Deal programa 21. stoletja, smo evropski državljani in evropska gospodarstva dobili tehnokratski nadnacionalni mastodont.
Tretje, manj opaženo, pa morda najbolj pomembno spoznanje je, da evropske institucije vsiljujejo državam v težavah ukrepe, ki so povečini povsem drugačni od tistih, ki jih v resnici izvajajo najbolj razvite in najbolj uspešne države v EU. Najbolj konkurenčne države v EU investirajo v razvoj infrastrukture, krepijo javno-zasebna partnerstva pri raziskavah, prenosu znanj, tehnologij in dobrih praks. Od držav v težavah pa zahtevajo »strukturne prilagoditve« v obliki liberalizacije, privatizacije in rezov javnih investicij. Posledično se odvisnost od nadnacionalnih institucij in mednarodnih kapitalskih trgov še povečuje. Gre za politiko spodnašanja lestve za manj razvite evropske države in regije, kot je to dobro razumel že nemški ekonomist 19. stoletja Friedrich List.
Samo Grki lahko znova postavijo Grčijo na noge
Nabor ukrepov in zavez Grčije je ponovno takšen, da bo EU mikromenedžirala področja, za katera ni pristojna (npr. grško državno premoženje), premalo pomagala tam, kjer bi lahko ponudila potrebno ekspertno znanje (npr. davčne institucije ali institucije za programe aktivnega zaposlovanja), zlasti pa najnovejši dogovor ne predvideva na investicijah temelječe gospodarske rasti. Zahtevani dvig DDV bo še zmanjšal potrošnjo in imel negativni učinek na najbolj ranljive dele družbe, podobno velja za nižanje pokojnin.
Nasprotno je enega najbolj enostavnih predlogov podal Gustav Horn, ki je predlagal, da se sprostijo že pripravljena sredstva iz evropskega strukturnega sklada brez obveze Grčije po lastnem prispevku. Ker Grčija nima sredstev za sofinanciranje, ne more izkoristiti zanjo že predvidenih 35 milijard evrov, ki bi jih lahko uporabila za nujno potrebni razvoj in okrevanje. Grčija ima tudi vrsto priložnosti na področju vrhunskega turizma, kulture, kakovostne živilskopredelovalne industrije, lahko postane ena vodilnih držav na področju obnovljivih virov sončne in vetrne energije.
Na vrhu, po dostopnih virih, ni nihče predvidel možnosti investiranja v nujno potrebne izboljšave balkanskih železniških povezav, od katerih bi lahko imeli koristi Grčija, Balkan in širše območje EU. Odčitavanje lekcij grškemu premierju sredi noči s strani evropskih kolegov je ena zadnjih stvari, ki jo Grčija potrebuje v tem trenutku.
Ukrepi za družbeno vključujočo rast in omilitev humanitarne katastrofe bi morali imeti prednost, nato podpora za vzpostavitev kvalitetnih in transparentnih grških institucij, zatem obvladljivost grškega dolga. To razumejo celo v IMF, ne pa tudi evropski voditelji. Pod kratkovidnim nemškim vplivom so se raje odločili za novo varianto versajske pogodbe. Cena na koncu pa bo za varčevalno Evropo veliko višja, kot če bi se ob izbruhu krize na evropski ravni odločili za skupne ukrepe za gospodarsko okrevanje ter socialne in humanitarne ukrepe. Naraščali bodo tudi razdori znotraj evropskih ločnic, kot je to pokazal zadnji vrh.
Selektivni nemški ordoliberalizem
Nemčija pred krizo ni imela nobenih pomislekov poslovati z Grčijo na celi vrsti področij. Grčija je bila pred krizo največji evropski trg za nemško orožje, vključno z nakupi podmornic, tankov in drugega orožja. Posamezne prodaje, kot je prodaja podmornic v vrednosti preko 2 milijard evrov, so spremljale podkupovalne afere (afera Ferrostaal). Prav dolgoletni ekscesni vojaški izdatki so eden glavnih razlogov za grški javni dolg. Grčija je bila ena največjih uvoznic konvencionalnega orožja, poleg nemškega tudi francoskega, ameriškega…
Čeprav Nemčija vztraja pri strogem spoštovanju evropskih pravil, ni bilo ob nedavnem prisilnem zaprtju grških bank zaradi ukrepov ECB nobenega odziva z njihove strani. ECB je po evropskih pogodbah zavezana podpirati splošne ekonomske politike. V primeru Grčije je ECB ravnala v nasprotju s to zavezo in tudi ni ohranila svoje neodvisne presoje, na kar je opozorila le peščica evropskih strokovnjakov. Ker so se ukrepi ujemali z nemško vladno politiko, ukrepi ECB niso predstavljali težav, čeprav gre za največjo zagovornico neodvisnosti sistema centralnih bank.
Nemška kanclerka je velika zagovornica strogega varčevanja. Toda obenem dobro ve, da je Vzhodna Nemčija vse od združitve zaradi splošne nerazvitosti deležna velikanskih transferjev iz zveznega nemškega proračuna. Še do leta 2019 bodo transferji znašali 105 milijard evrov letno oziroma 11 odstotkov proračuna dežel Vzhodne Nemčije. Toda sistem fiskalnih izravnav je vir sporov tudi znotraj Nemčije. Zato v izogib nesporazumu: v prenovljeni EU ne želimo domnevne miloščine severnih davkoplačevalcev, temveč le enakovredne pogoje, nevtralna skupna pravila, manj tehnokratskih poseganj in več priložnosti za uravnotežen ekonomski, socialni in družbeni razvoj v članicah, regijah in celotni EU.
Bolj pomembno od pridiganja (selektivnega) ordoliberalizma je pogledati, kako v resnici v Nemčiji krepijo svojo konkurenčnost: javna razvojna banka KfW, ustanovljena v okviru Marshallovega načrta leta 1948, financira nemški izvoz, razvoj malih in srednjih podjetij, investira v energetsko učinkovitost. Predstavlja nujno potreben potrpežljiv kapital za dolgoročno uspešen razvoj. Vzpostavljene so strateške povezave med znanostjo, raziskavami in industrijskim razvojem od Fraunhoferjevih inštitutov do sodelovanja z multinacionalkami, kot je Siemens. Celo fiskalni pakt, ki so ga vsilili v EU, so v Nemčiji ratificirali z dogovorom, da nemške zvezne dežele ne bodo plačevale kazni v primeru prekoračitev, temveč bo to stvar zveznih ustanov. Na kratko, Nemčija investira in krepi svojo konkurenčnost, ne varčuje.
Ne le v Nemčiji, tudi drugod po EU obstajajo primeri naprednih, inovativnih in socialno kohezivnih regij. Te se razvijajo bistveno drugače od zapovedanih usmeritev EU. Če želimo resnično prenovljeno EU, bolj uravnoteženo, bolj vključujočo in enakopravno, se moramo znebiti iluzije, da bodo odgovori za tak razvoj prišli iz Bruslja ali s strani evropskih elit. Nove pobude, nove ideje za resničen evropski preobrat lahko pridejo le s strani novih družbenih gibanj in širokih razvojnih zavezništev po vsej Evropi.
Matjaž Nahtigal je izredni profesor Univerze na Primorskem.