Na Onkološkem inštitutu so konflikti pred očmi pacientov in širše javnosti stalnica. Praktično ni bilo leta, ko se ne bi z njimi ukvarjali tudi politiki in cehovske organizacije. Izbruhi nezadovoljstva, ki jim sledi discipliniranje glasnejših zaposlenih, so tudi večna točka na sejah sveta zavoda. Razčiščevanje ni doslej prineslo nikakršnih rezultatov, le vtis, da se v največji ustanovi za zdravljenje raka preveč ukvarjajo sami s sabo.
V sporih so se zataknili tudi akterji, ki krojijo zdravstveni sistem. Komunikacija med ministrstvom za zdravje, zdravstveno blagajno in zdravništvom je bila v zadnjih mesecih na porazni ravni. S tem so javnosti prišepetavali, da so obljube o iskanju konsenza in skupnih ciljih le puhlice. Rezultat? Vse več bolnikov dvomi, da so zanje poskrbeli po najboljših močeh. Pri zastopnikih pacientovih pravic, ki sprejemajo njihove pritožbe, je vse večja gneča.
Za podžiganje nezaupanja v zdravstvo so letos prišli prav ekscesi, kakršen je bil primer Radan. Tudi ta je imel za podlago leta sporov med zaposlenimi, a ni nezdravo vzdušje dolgo nikogar dovolj vznemirilo, da bi skušal napraviti red. Še manj pozornosti so danes deležne tihe katastrofe, kot je iz meseca v mesec daljše čakanje bolnikov na prve preglede. Pa čeprav na tisoče ljudi zaradi tega do diagnoze in zdravljenja pride (pre)pozno. Če se jim zdi, da so nanje pozabili, to ni daleč od trenutnega odnosa politike do ljudi na čakalnih seznamih.
Ko je vlada odločala o še nerazdeljenih milijonih, ki se bodo letos stekali v bolnišnice, je dala reševanju starih finančnih težav bolnišnic prednost pred težavami bolnikov. Denar je tako usmerila v višje cene zdravstvenih storitev. Milojka Kolar Celarc sicer zatrjuje, da od bolnišnic hkrati pričakujejo tudi krajšanje čakalnih dob, a precej verjetno bo ta dodaten denar direktorjem pomagal pokriti tudi dolgove. Nejevoljni dobavitelji imajo v rokah precej več moči od obupanih bolnikov. Vladni argument, da plačilo večjega števila pregledov in operacij čakalnih dob ne bi nujno skrajšalo, sicer drži. Pogosto sta zanje kriva tudi pomanjkanje specialistov in neracionalna organizacija. A hkrati se s sporočilom, da dodaten denar ni tako pomemben, v vladi sprenevedajo. Čakalne dobe so se v kriznem času daljšale sorazmerno z zategovanjem pasu. Kolar-Celarčeva v teh dneh izpostavlja škodljive varčevalne ukrepe zdravstvene blagajne, Samo Fakin pa našteva varčevalne diktate dosedanjih vlad. Kdo je (bolj) kriv, je danes sicer povsem vseeno. Čakalne dobe je treba začeti krajšati takoj, in to tako s finančnim motiviranjem bolnišnic kot z globljimi organizacijskimi spremembami. To potrjujejo dosedanji primeri uspešnega krajšanja čakalnih dob, na primer pri operacijah sive mrene. Nezmožnost vlade in zdravstvene blagajne, da dosežeta kompromis, pa bo zdravstvo le še dodatno hromila.
Težav s perspektivo tako nimajo le v bolnišnicah, ki jih dušijo zdrahe, ampak tudi oblasti v zdravstvu. To jih ne bo ničesar stalo – žrtev takšnih in drugačnih spopadov so vedno nič krivi bolniki. Namesto da bi jim bilo s finančnim okrevanjem zdravstva bolje, si za zdaj ne morejo kaj dosti obetati. Ob trkih interesov in egov ni prostora za trezen razmislek, kaj šele posluh za ljudi, ki ne pridejo do besede.
