Bolnišnice morajo formalno sicer poročati o zapletih in drugih kazalnikih kakovosti, v praksi pa verodostojnih primerjav njihovega dela ni. Na zdravniški zbornici so spremljanje kakovosti ob čakanju v veliki meri zamrznili, prav tako primerjalnih poročil že več let ne objavljajo na ministrstvu za zdravje. Odmevne afere v zdravstvu, od primera Radan pa do otroške srčne kirurgije, kažejo tudi na pomanjkljivo skrb za varnost bolnikov. Stroka opozarja, da je skrajni čas za ukrepanje.
Obtoževanje namesto analize
Strokovnjak za kakovost v zdravstvu izr. prof. dr. Andrej Robida na podlagi tujih raziskav ocenjuje, da v Sloveniji zaradi napak umre okoli tisoč bolnikov na leto. Pri tem večinoma ne gre za malomarnost ali slabe namene, ki bi jih bilo treba kaznovati. »Za 80 do 90 odstotkov napak ni kriv posameznik, ampak sistem,« ugotavlja Robida. Zgolj pazljivost ni dovolj, ugotoviti je treba okoliščine, ki prispevajo k napakam pri zdravljenju. V Sloveniji obvelja, da se je zmotil zdravnik ali medicinska sestra, ugotavlja Robida, namesto da bi analizirali, zakaj se je napaka pripetila. Prav tako je, češ da bi bilo to predrago, pred časom zastala raziskava o pogostosti napak v slovenskem zdravstvu. Po njegovem pa bi bilo marsikaj mogoče urediti že takoj, predvsem s povečevanjem znanja o skrbi za varnost bolnikov med zaposlenimi: »Tudi ob uvajanju opomnika o varni kirurgiji so se nekateri sprva norčevali. A ne gre zato, da nekdo ne zna operirati, ampak da lahko na kaj pozabi.«
Predsednik glavnega strokovnega sveta pri zdravniškem društvu prof. dr. Miran F. Kenda poziva k poenotenju skrbi za varnost in kakovost: »Tako bodo lahko na Jesenicah svoje rezultate primerjali s Ptujem ali Mursko Soboto.« Tako bi čim prej morali doreči tudi financiranje tega področja. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije prim. Andrej Možina opominja, da so se na ministrstvu že zavezali k ustanovitvi agencije za kakovost in varnost, a zaveze nikoli niso udejanjili. A brez analize in sprememb na nacionalni ravni bo sistem težko izboljšati. Dobra šola bi lahko bila za Slovenijo obravnava raka materničnega vratu, še ugotavlja Možina, saj je v preteklosti zaradi preslabe diagnostike po nepotrebnem umrlo več deset žensk na leto. Šele ko so si v zdravstvu priznali zelo slabe rezultate in odpravili niz vzrokov zanje, sta se obravnava in preprečevanje tega raka bistveno izboljšala.
Patolog prof. dr. Tomaž Rott ocenjuje, da je težava tudi v velikih razlikah po državi. Ponekod analizirajo skoraj vsako smrt in zaplet, nekaterim je za to skoraj vseeno. Vseeno pa meni, da so ocene o tisoč smrtih na leto pretirane. Glede na njegove izkušnje pri obdukcijah so resnično usodne napake precej redke, a hkrati je redka tudi popolna skladnost podatkov o zdravljenju in obdukcijskih ugotovitev. »Vmes je cel spekter.« Kot še ugotavlja Rott, so danes obdukcije, ki lahko veliko povedo o zdravljenju, precej redke. Včasih je bila obdukcija obvezna, če je bolnik umrl v bolnišnici, danes lahko od nje odstopi kar bolnikov lečeči zdravnik.
Odkritih ne bi kaznovali
Zdravniki bodo ministrstvu za zdravje v kratkem vnovič predstavili predloge, kako izboljšati skrb za varnost in kakovost. Na ministrstvu za zdaj napovedujejo posebno delovno telo za to področje. To ne bo nujno agencija, kakršne si želi velik del stroke, ampak bo lahko delovna skupina oziroma ekspertna svetovalna skupina. Spremeniti pa nameravajo tudi obstoječe poročanje o neželenih dogodkih (ne le o napakah, ampak tudi o zapletih). Tako naj bi vzpostavili politiko zaupnosti in nekaznovanja za tiste, ki odkrito poročajo.
Stroka in država želita izboljšati tudi zanesljivost podatkov, ki jih o zapletih oziroma kazalnikih kakovosti zbirajo bolnišnice, v naslednjem koraku pa uspešne nagraditi. Bolnišnice, ki imajo boljše rezultate zdravljenja, se lahko tako (glede na napovedi ministrstva) nadejajo tudi dodatnega denarja.
