Dnevnikova izvidnica: Radovljiška pravljica, a le s polno denarnico

V TIC znajo s turisti

Svojo turistično patruljo sta Čehinji začeli v soboto zjutraj, iz Ljubljane do Radovljice pa potrebovali le dobre pol ure. »Najti TIC je bilo zelo enostavno saj je v praktično prvi hiši, v katero se 'zaletiš', ko parkiraš avto,« pove Gabriela in doda, da je bila navdušena tudi nad podatkom, da je ob koncu tedna parkiranje v središču mesta brezplačno. »Gospa, ki naju je sprejela v TIC, je bila enkratna. Čeprav sva bili za najin okus zelo nadležni turistki, nama je s strpnostjo odgovarjala na vsa vprašanja, angleški jezik, ki smo ga uporabljali za komunikacijo, pa je bil z njene strani odličen,« pohvali Gabriela. V TIC so ju med drugim povabili na eno od številnih učnih poti, predlagali tudi najem kolesa in jima izročili karte z opisanimi kolesarskimi turami. »Mamljiva je bila tudi ponudba za raftanje, kajak in soteskanje,« je povedala Gabriela in dodala, da bo to zagotovo zanimivo opraviti v družbi njunih partnerjev.

V TIC sta dobili tudi podatek, da si z vstopnico za pet evrov lahko ogledata tako čebelarski kot mestni muzej. »Navdušeni sva bili nad čebelarskim muzejem. Ves čas ogleda naju je spremljal zvok čebeljega brenčanja, razlage pa so bile v obeh muzejih v kar štirih jezikih,« sta povedali izvidnici, ki ju je navdušila tudi prodajalna z izdelki iz medu. »Bili sva prijetno presenečeni in navdušeni, ko sva pri kozarcih z medu našli podpise v mnogih jezikih, tudi v češčini. In slovnično pravilno,« je v smehu, kot opravičilo za rahlo poklicno deformacijo pojasnila lektorica Zdenka, ki je komentirala tudi mestni muzej: »V muzeju je bil velik poudarek na Antonu Tomažu Linhartu, vendar ne na tisti vsiljivi način. Občutek sem imela, kot da sva v gledališču. Morda zaradi lutk, ki so predstavljale igro Matiček se ženi. Vse pogosteje v Sloveniji naletim na interaktivne razstave, ki so res prijazne za vse obiskovalce, tudi za najmlajše.«

Lačni v gostilno Lectar

Lačni sta, tudi po nasvetu spletne strani Radolca.si ter namigu gospe v TIC zavili k Lectarju na kosilo. »Vzdušje v restavraciji je bilo prijetno. Osebje, oblečeno v narodne noše, prijazno in nasmejano. Z jedilnega lista se je videlo, da priporočajo ogromno lokalnih jedi, zmotila me je le ponudba čevapčičev in pleskavic,« odkrito pove vegetarijanka Gabriela, ki je izbrala kmečki krožnik za vegetarijance. »Na krožniku so bili različni štruklji, ajdovi žganci, repa, zelje, pražen krompir. Skratka, ogromno prilog odličnega okusa,« našteva Gabriela in odkrito prizna, da jo je neprijetno presenetila cena – 13 evrov: »Toliko denarja za 'priloge' se mi zdi res ogromno.« Prijateljica Zdenka je izbrala golaž z domačimi žlikrofi in bila ravno tako zadovoljna.

S polnima želodcema sta se preselili v Lectarjevo delavnico, kjer sta si ogledali delavnico izdelovanja lectovih src. »Če bi hoteli izdelovati medenjake bi se morali dan prej najaviti. Kljub vsemu sva lahko spremljali ročne spretnosti dveh dam, ki sta bili pripravljeni tudi na radovedne oči gostov. Čeprav mora testo vsaj pet dni stati, so imeli za radovedne oči že v naprej pripravljene različne faze izdelave medenjakov,« pojasni Gabriela, ki pa jo je ponovno zbodla visoka cena končnega izdelka. »Medenjake imamo tudi na Češkem le da je za njih treba odšteti 30 centov, tu, v Radovljici, pa kar štiri evre.« Kljub vsemu sta bili prijetno presenečeni, ko sta med že izdelanimi naleteli na srček s posvetilom v češkem jeziku.

Hotel s tremi zvezdicami in vonjem po kanalizaciji

Od Lectarja ju je dež pregnal v hotel Grajski dvor. Tu pa prvi šok. »Pri vhodu je sicer pisalo, da hotel obnavljajo a to, kar naju je pričakalo v sobi, je packarija zaposlenih,« je prepričana Gabriela in doda: »Ko sva odprli vrata sobe, je bila postelja razmetana, na vzglavniku je bil še vedno viden vtis glave. Katastrofa je bila tudi v kopalnici. Umazano korito, na tleh rjava, umazana brisača.« Vrnili sta se na recepcijo, kjer se je receptor sicer opravičeval ter krivdo zvalil na čistilko in zaradi obnove izgovorov iskal v starih, še ne obnovljenih sobah. Utrujeni in še vedno premočeni sta dobili ključ druge sobe. Žal tudi ta ni bila primerna: v sobi številka dve je smrdelo po kanalizaciji. »Odprli sva okno in vsaj za silo prezračili prostor. Enostavno nisva bili prepričani, da sva pripravljeni odkleniti še sobo številka tri,« pove Gabriela in ob našem srečanju v smehu doda, da si bosta ravno na račun umazane in smrdeče sobe Radovljico zagotovo zapomnili. »Kar je res škoda, ampak dejstvo je, da si potovanje vedno zapomniš po sobi, hrani in doživetjih, ki ti jih kraj ponudi.«

Po krajšem počitku in po tem, ko sta si osušili lase (fen so jima namreč na recepciji ponudili šele pozno popoldne, ko sta hotel zapustili zaradi večernega sprehoda), sta se odpravili odkrivat mesto. Zavili sta v lokal, ki jima ga je že v dopoldanskem času priporočal mladenič, ki jima je v Linhartovem hramu postregel s kavo. »Bili sva presenečeni nad večerno živahnostjo v lokalu Akademija, saj sva v jutranjih urah dobili občutek, da je Radovljica zaspano in pusto mesto,« prizna Gabriela in kot prava Čehinja doda: »Naročili sva si pivo in bili tako kot skoraj povsod v Sloveniji presenečeni, da tudi tokrat nisva dobili podstavka za kozarec.« Prijateljica Zdenka pa enostavno pojasni: »Kozarec se ob mrzlem pivu orosi, kapljice stečejo po kozarcu na mizo in to ni prijetno.«

»Gospodarici« celega hotela

V večernih urah sta se vrnili v hotel, ki sta si ga odklenili kar sami. »Na recepciji sva bili obveščeni, da se vrata hotela v času, ko v Radovljici ni turistične sezone, zaprejo že ob 22. uri,« je povedala izvidnica, ki se je pri tem vprašala kdaj dejansko je sezona. »V bližini ni smučišča in tudi do bazena naju receptorka ni znala usmeriti. Enostavno naju je odpravila z besedami, da naju glede na to, da ne poznava kraja, ne more pravilno usmeriti.« In če je hotel na naši izvidnici pustil slab vtis, je sama Radovljica naredila nepozabnega. »Morda je bila kriva napačna izbira hotela. Mogoče bi nastanitev morali poiskati na Bledu, kjer je več izbire in tudi cenovno zagotovo ugodneje,« sta razmišljali med tem, ko sta se do Linhartovega hrama odpravljali na zajtrk. Poleg hotela je bila namreč restavracija, a zaprta.

Radovljica v vsej svoji lepoti

V nedeljo pa se je za našima izvidnicama Radovljica predstavila v vsej svoji lepoti. Po nasvetu uslužbenke TIC sta izbrali eno od dvanajstih opisanih poti. »Samo pomislite. V Radovljici si lahko ogledaš pot ob vodi, pastirsko pot, gozdno učno pot, arheološko, vaško pot in še bi lahko naštevala. S kolesom ali peš se lahko odpraviš na 2 ali 70 kilometrov dolgo pot z različnimi zahtevnostnimi stopnjami. Sami sva se odpravili na Pot ob Savi in bili navdušeni. Tako lepa narava in prvi vtis je enostavno – vau,« odkrito pove Zdenka, Gabriela pa doda: »Ves čas se ti ob poti odpirajo različne razgledne točke, vidiš Savo, pa Triglav in številne kozolce ob poti, ter seveda krave, konje in koze. Vse lepote Slovenije na tako majhnem kosu.«

Čeprav sta se izvidnici sprva odločili prehoditi petkilometrsko pot, sta na koncu hodili 12 kilometrov. Ustavili sta se tudi pri razbitinah Pustega gradu, ki ju je popeljal v otroške pravljice. »Res škoda, da nisva imeli dovolj časa. Predvsem za vodno pot, ki jo bova zagotovo obiskali naslednjič, s seboj pa bova vzeli tudi kolesa,« pove Gabriela. Nedeljsko prijetno in aktivno dopoldne sta zaokrožili v gostilni Avguštin, kjer sta si naročili gobovo juho in sir na žaru. »Rada dobro kuham in če kaj, potem znate Slovenci narediti odlično gobovo juho. No, tokrat sem bila malo razočarana nad juho, sta bila pa domači sir in zelenjava okusna,« pove Gabriela in zaključi: » V Sloveniji sem že sedem let in za Radovljico sem prvič slišala na sestanku za povabilo za sodelovanje pri Dnevnikovi izvidnici. Zakaj? Imajo TIC, ki zna gostu predstaviti in tudi ponuditi lepote kraja. In s spletne strani je vidno, da tudi sama občina da veliko na turizem. Škoda, a na srečo z Zdenko ne misliva zapustiti Slovenije in Radovljico bova zagotovo še odkrivali.«