Delamo ves dan. Spimo po šest ur. No, to je bolj šala. Tako kratko noč sem enkrat omenil v intervjuju in zaradi tega me še danes zbadajo. Spremljevalno osebje ima dnevne načrte natančno določene. Delovne naloge so jasne. Delo je zanimivo. Organizacija pa je drugačna, kot sem je bil vajen prej v kolesarskem klubu Sava in nizozemskem Argosu, zdaj Giant-Alpecinu, kjer vozi Luka Mezgec. Razlika je kot noč in dan. Predvsem pri organizaciji.
Kako je bilo drugače?V Argosu je bilo veliko improvizacije. Spremljevalno osebje je dobilo le sporočilo, na katero dirko moramo priti in v katerem hotelu se dobimo. Sami smo si morali urediti pot, letalske vozovnice, prevoz. V Skyu se točno ve, katero vozilo pelješ kateri dan, na katerem letališču pobereš katerega kolesarja in ga odpelješ v hotel. Včasih smo se morali s kolesarji vse dogovarjati sami med seboj. Samo za to logistiko v Skyu skrbijo štiri uslužbenke. Ena koordinira osebje, druga vozila, tretja skrbi za dnevni načrt med dirkami. Ni se treba toliko zanašati na iznajdljivost.
Vaše delovno mesto je uradno maser, vendar je to zgolj del. Zadolženi ste tako rekoč za vse, tako imenovani služabniki rumene majice.Zares delamo vse. Skrbimo za hrano, ki jo dobivajo kolesarji pred, med dirko in po njej. Pripravljamo riževe ploščice, ki so glavna hrana na poti. Skrbimo za pijačo v bidonih. Naša skrb je tudi čiščenje notranjosti avtomobilov in avtobusov. Mimogrede, mehaniki, zadolženi za kolesa, skrbijo tudi za zunanji blišč avtomobilov. V kolesarstvu je nenapisano pravilo, da mora biti vse videti lepo. Skrbimo, da je med potjo vedno dovolj hrane, da je v vsakem trenutku na voljo kolesarjem. V avtobusu mora biti vse nared pred dirko in po njej. Potem so tu dodatne obveznosti – če kdo od kolesarjev stopi na zmagovalni oder, ga je treba oskrbeti. Pa če se kolesarju kaj zgodi, preden pride zdravnik. Masaža v hotelu zvečer, kar vzame eno uro, je le pika na i po napornem dnevu.
Koliko ljudi dela za kolesarje? Denimo na Touru, ko je v ekipi devet kolesarjev.Med dirkami, kot je Tour, je zraven pet maserjev. Vsak je zadolžen za dva kolesarja, peti pa mora skrbeti za enega in še za pranje oblačil.
Vsak dan ste na cesti. Dodatna preglavica na Touru je tudi množica ljudi. Kako je osebje na to pripravljeno, saj so ceste polne in zaprte?Eden v ekipi skrbi za koordinacijo vozil in krajev, zgolj za to. Tako večer pred dirko dobimo razpored, kdo, s katerim avtom, katero uro pelje kam. To je zelo zahtevna naloga, saj je treba vedeti, da so etape dolge več kot 200 kilometrov. Na Kriteriju Dauphine smo bili s štirinajstimi vozili, na Touru lani z dvajsetimi, na dirki po Sloveniji junija s petimi. In razlika je le v dveh kolesarjih. Lani na začetku Toura v Yorkshiru nas je bilo 34 samo iz spremljevalnega tabora, brez kolesarjev, seveda na terenu. Tako množico je potem treba še nahraniti, poskrbeti za bivanje. Maserji smo zadolženi tudi za dnevno hrano vseh v ekipi, kar je zahtevno.
Kako se osebje ekipe pripravi na najpomembnejšo dirko in projekt, v katerega je vloženo veliko?Že ves junij priprave polno tečejo. Manjše priprave so se začele že na enotedenski dirki Kriterij Dauphine v Franciji in že takrat smo koordinirali zadeve. Moramo namreč uskladiti delo, ki ga usmerjajo športni direktorji. Upoštevajo tudi naše predloge in želje. Polno pa smo se na Tour začeli pripravljati teden dni prej.
Kaj pa če je na dirkah vročina, kot je te dni v Sloveniji? Kako takrat oskrbite kolesarje?Lani v času španske Vuelte je bila teden dni huda vročina, do štirideset stopinj Celzija. V enaindvajsetih dneh smo porabili 4700 bidonov. To so visoke številke. Na dirko smo jih pripeljali s tovornjakom, kjer imamo poseben prostor. Zalogo imamo v kombiju, kamor gre 1600 bidonov. Če vemo, da nam jih bo primanjkovalo, nam jih s sedeža v Belgiji pošljejo po pošti v hotel. To so kar visoke številke, tudi finančno. Nič drugače ni pri drugih stvareh, denimo pri energijskih gelih. Nekoč smo v šali delali primerjavo. V ekipi Sky smo samo v sedmih dneh dirke Pariz–Nica porabili toliko energijskih gelov in ploščic, kolikor jih v kranjski Savi v vsej sezoni.
Lahko opišete ozadje ekološkega pristopa glede bidonov? Bidon je eden najbolj zaželenih spominkov med navijači.Tako je. Prav mi to med Tourom vedno opazimo. Obstajajo lovci na rabljene bidone, poslikane s simboli tekmovalnih ekip. Osredotočijo se predvsem na dele tras, kjer je tako imenovani bife, označen del, kjer delimo hrano in pijačo. Dobesedno tepejo se za njih. To je vedno zaželena trofeja med navijači. Po koncu ene od etap smo preostanek bidonov želeli razdeliti, in ker je bilo interesentov preveč, smo jih stresli na cesto. Razgrabili so jih kot ribe ali golobi hrano.
Kakšni so kolesarji Skya po značaju?Vsi so običajni, preprosti ljudje. V redu je delati z njimi. Če ne bi bilo tako, verjetno že ne bi dobili mesta v ekipi Sky ali pa ne bi ostali dolgo. Po izteku namreč problematičnim nikoli ne podaljšajo pogodbe. S fanti ni težko delati. Vsi so prišli iz iste šole, ki se je začela z odhodom enega spremljevalnega avtomobila in kombija na dirko. Vsi razumejo, če kakšne stvari ni na voljo. Sicer ne bi smelo ničesar manjkati, a kdaj se zgodi tudi to.
Vedno več Slovencev dela v velikih kolesarskih ekipah. Čemu to pripisujete, dobremu glasu?Verjetno smo kar pridni in se obnesemo, sicer nas ne bi bilo toliko. A nismo samo v Skyu, tudi v Astani in drugih moštvih. V tujini cenijo le to, kako delaš, ni pomembno, kdo si in od kod prihajaš.
Pred Tourom je ekipa nastopila na dirki po Sloveniji. Kakšne vtise so imeli kolesarji?Večina je bila prvič v Sloveniji. O Sloveniji smo v ekipi vedno veliko govorili, a seveda niso verjeli našim besedam. Ko so prileteli na Brnik in videli gore, so bili navdušeni. Vsi so se strinjali, da je lepa dežela. Kar nekaj anekdot pa je nastalo zaradi starta etape v Dobrovniku. Tako se je Španec Nieve čudil, kako daleč na hrvaško obalo bo moral na start, mi pa smo mu, ne vedoč za zmoto, govorili, da bo to na madžarski meji. Tudi šofer klubskega avtobusa je Dobrovnik na Goričkem zamenjal za Dubrovnik, saj je navigacijo že pripravil za pot, dolgo več kot 800 kilometrov. Niso vajeni, kako kratka je razdalja po dolgem in počez v Sloveniji.
Na kakšni ravni je dirka po Sloveniji v primerjavi z dirko Tour de France?To je težko primerljivo. Ko sem bil s kolesarji Save na dirki po Sloveniji, je bilo to zanje kot svetovno prvenstvo. Raven se je po tem še precej dvignila. Za spremljevalno osebje je predvsem pomembno, da je pot označena, da so navodila in pravila dirke jasno zapisana in držijo. Če to teče, je že veliko narejenega. Poleg tega je zelo pomembno varovanje, kar je v Sloveniji na vzorni ravni. Ni drugih avtomobilov na cesti. To niso malenkosti. Je pa drugače. Ker sem domačin, se drugače znajdem, ne potrebujemo navigacije. V Franciji brez nje ne moreš zaviti niti iz hotela.
