»Ko se začne Topniška ulica obračati proti Linhartovi, zagledamo pravo pravcato velemesto. Vtis, da gre za pomoto in da sanjamo, je popolnoma upravičen. A vendar nekatera znamenja pričajo, da smo v Ljubljani,« je leta 1965 navdihnjeno zapisal Jože Javoršek v Vodniku po Ljubljani, zraven pa odločno dodal, da je Savsko naselje eden največjih dosežkov moderne Ljubljane. In ko sta Ljubljano obiskala Nehru in Indira Gandi, so ju seveda peljali – kam drugam kot v hitro razvijajoče se Savsko naselje. Ta nova soseska, ki je začela nastajati v 50. letih, ne da bi zanjo naredili konkreten urbanistični načrt, je bila takšen ponos mestnih veljakov, da so si jo morale nujno ogledati vse tuje delegacije na obisku v Ljubljani.
Stanovanjski bloki so po zaslugi različnih investitorjev, od gradbenih podjetij Gradis, SCT, Cestno podjetje Ljubljana do JLA, RTV, Zavoda za stanovanjsko gradnjo in železnic, res rasli kot gobe po dežju, a ni bila arhitektura tista, s katero so se ponašali. Bolj kot s stavbami so se hvalili s samoupravno skupnostjo, ki se je razvijala v njih. Prav tu naj bi namreč stekel prvi samoprispevek v nekdanji državi, prispevali so svoje delo in denar za asfaltiranje Linhartove ceste, položili temeljni kamen za osnovno šolo, zbrali denar za pionirski dom. »Pričakovalci stanovanj so se organizirali v hišne svete, še preden je bila soseska sploh zgrajena. Sodelovali so pri izdelavi urbanističnega programa, odločali o ceni in o vsaki naložbi denarja, od vrtca do obrata družbene prehrane,« je zapisala Vida Petrovčič 25 let po tem, ko je Savsko naselje, v katerem so še danes pošta, banka, frizer in mesar, kot prvo dobilo tudi statut stanovanjske skupnosti. Prav ta je nato služil kot vzorec skupnostim po vsej Jugoslaviji.
Stanovanja dobili mladi
In kako je danes v naselju, ki naj bi dobilo svoje ime po cesti, ki vodi proti Savi? »Ravno nedavno sem srečala hčer sodelavke, s katero smo vrsto let skupaj počitnikovali v Selcah. Ogovorila sem jo in malo sva obujali spomine. Njenih staršev ni več tukaj, ona pa oddaja stanovanje,« nam je povedala upokojenka Danijela Kerševan in s tem že nakazala na spremembe v naselju. Po njeni oceni je staroselcev mogoče še tretjina, videti jih je mogoče na balkonih in na klopeh pred bloki, večina pa je svoje stanovanje prepustila mladim. Nekateri ga oddajajo, v drugih živijo vnuki, tretji se vračajo domov. »Mah, ločil sem se in sem prišel nazaj,« je našemu sogovorniku Gregi Mereli pred kratkim povedal sošolec, s katerim se nista videla že leta.
»Hej, ti, včasih bila sva brata, kako, da danes sva dva, ki se komaj še poznata. Hej, ti, nikoli ne bom pozabil – zate Savčan, vedno Savčan – tam, kjer me boš rabil,« pa o današnjem utripu poje Trkaj, glasnik Savskega naselja, ki mu je posvetil album Pasož, pesem Hej, ti! pa vsem generacijam, ki so hodile na osnovno šolo Borisa Kidriča, današnjo Osnovno šolo Savsko naselje. Prepričan, da je treba začeti pred domačim pragom, je leta 2010 na šolskem igrišču organiziral tudi Blok party, h kateremu so se skozi leta priključile tudi druge organizacije. No, letos sicer Blok partyja ni bilo, ker je Trkaj ravno postal očka, so pa od časa do časa aktivni Mladi hišni prijatelji z vodno drčo, skupnostnim vrtičkom in kinom na prostem. Zelo se trudijo tudi v društvu Prostorož, ki je zagnalo časopis Savčan, uredilo pisarno Lokalc, sodelovalo pri ureditvi Filipovega igrišča, še vedno sooblikujejo program v Knjižnici reči, po željah otrok urejajo Savski hrib in še kaj.
Na druženje na drug konec mesta
Zakaj pa danes sploh stari taborniki, ki so se iz Savskega naselja razselili po celi Sloveniji, pravijo: »Enkrat Savčan, vedno Savčan!«, v samem naselju pa morajo društva ustvarjati program in iskati načine, kako privabiti ljudi k druženju? Spremenil se je način oblikovanja skupnosti, odgovarja urbani sociolog Aidan Cerar. »Od takrat, ko so bile večje soseske zgrajene, se je vsakdanje življenje precej spremenilo, predvsem način druženja in sodelovanja. Skupnosti v nekaterih soseskah so bile zelo povezane – mnogokrat so bili stanovalci zaposleni v istem podjetju, hkrati so bili sosedje in morda so bili celo vključeni v upravljanje določenih lokalnih zadev. Danes se v skupnost vključujemo bolj na podlagi interesov, kot pa na podlagi bližine bivanja,« pojasnjuje Cerar. »Torej, hodimo na capoeiro na Vič in na squash za Bežigrad, čeprav v bistvu stanujemo v Šiški. To pa ne pomeni, da je vpetost v lokalno okolje stvar preteklosti, le drugače se izraža. Včasih je bilo v ospredju druženje, aktivnost pa v drugem planu. Enostavno smo šli pred blok. Danes iščemo zanimive aktivnosti, nas pa vseeno razveseli, če jih najdemo znotraj soseske ter se tako povežemo z drugimi lokalnimi prebivalci.«
Na igriščih so bile tudi množice otrok. Prav to vse generacije danes najbolj pogrešajo. Sta jim pa na drugi strani, kljub staranju soseske in njenih prebivalcev, ostali dve prednosti Savskega naselja – bližina središča in bujno zelenje. A kar nekaj zelenic ne kosi nihče, ker se ne ve, čigave so, opozarja Alenka Korenjak iz Prostoroža, kjer se bodo v prihodnje lotili predvsem problema nerešenih lastništev, da bo potem urbana prenova mogoče lažje stekla.
Rok Terkaj - Trkaj, »original« Savčan z dušo in srcem
Stari starši, moji starši in zdaj jaz z družino. Tukaj smo že od začetka, original Savčani. Z mnogimi v naselju se poznam že od mladih nog in smo pravzaprav družina. Po šoli smo prišli domov in bili zunaj do večera. Zdaj je morda zunaj le deset otrok, nas je bilo tudi štirideset. Nepozabne dogodivščine. Ljudje so še vedno Savčani in bodo za zmeraj, le da je za prijateljevanje manj časa. Včasih smo bili skupaj vsak dan, zdaj pa se srečamo enkrat, dvakrat na leto. Ostalo nas je približno dvajset, trideset, vendar pa po drugi strani prihajajo nove generacije. Savsko naselje je na idealni lokaciji, poleg tega je izredno zeleno naselje, vedno se kaj dogaja, tako da priporočam vsem, da pridejo sem živet.
Grega Merela, tabornik Savskega rodu
Čeprav nisem živel v Savskem naselju, sem hodil tja na osnovno šolo Borisa Kidriča, na kateri je učila babica. Z dedkom, ki je bil zaposlen na RTV, sta dobila stanovanje v bloku RTV-jevcev, kamor sem se zdaj vrnil. V njem je še nekaj staroselcev, ki so se me zelo razveselili. Tudi prej ni bilo težav, ker nisem bil pravi Savčan, so pa pripovedovali, da včasih nisi mogel skozi Savsko brez savskega potnega lista. V tistem času so bile zelo znane tolpe, Šiškarji, Moščani, Savčani, ki so z mojo generacijo počasi zamirale. Moje odraščanje je bolj zaznamovalo taborništvo. Že kot dojenčka so me starši vpisali v Savski odred, ki je bil eden najmočnejših taborniških rodov v Sloveniji. Danes se nas dobiva okoli 70 starih tabornikov, da bi oživeli to tradicijo. Ključna težava je, da nam manjka najstnikov, ki bi bili vodniki.
Danijela Kerševan, Savčanka že od leta 1967
Ko so gradili Dolenjsko cesto, so našo hišo porušili, nas pa naselili v Krimsko ulico. Mož je bil fotograf v Domu armije in ko je enosobno stanovanje postalo premajhno za nas, je dobil večje v Savskem naselju. Vse to so bila vojaška stanovanja, vsi štirje bloki. Meni takrat tukaj ni bilo všeč. Na Viču smo bili v naravi, tukaj pa je zelo smrdelo. Zadaj je bila kemična tovarna, še dobro, da so jo zaprli. Iz Kolinske pa je dišalo po kavi, včasih po vaniljevem sladkorju. Prej smo skozi okno videli grad, slišala se je železnica. Vsi smo se poznali, vrtiček smo imeli pri Žalah, včasih smo se šli kopat v Savo. Razmišljala sva tudi o selitvi, a je bilo otrokoma tukaj preveč všeč. Imela sta kup prijateljev, igrišča so bila stalno polna.
Robert Plut - Savčan, ki se je vrnil domov
Kot otroci smo se vozili s kolesom, rabutali po vrtičkih, v Domu skupnosti smo imeli nastope, potikali smo se po gradbišču, potem ko so zgradili zaklonišča, pa smo se na hribih, ki so nastali, pozimi sankali. V sedmem, osmem razredu nas je bilo več kot 15 mulcev v parku, sedeli smo z akustičnimi kitarami in se učili drug od drugega. Veliko se je igralo po garažah, zakloniščih in iz Savskega naselja izhaja tudi nekaj znanih glasbenikov. Trkaj, Jadranka Juras, Los Ventilos, Simon ima snemalni studio Evolucija. Danes pa sem najbolj vesel, da je tu našla prostor Knjižnica reči, ki je kljub nezaupljivosti ljudi kar zaživela. Želimo pokazati spretnosti, ki jih imajo Savčani. Ob četrtkih imamo tako denimo šiviljske delavnice, v prihodnosti pa si želimo še več tega. Sicer pa je Dom skupnosti odprt za vse. Da pridejo na kavico, skočijo na internet, si kaj izposodijo, se kaj naučijo... V soboto pa ste vsi vabljeni na garažno razprodajo in tržnico unikatnih izdelkov.
