Predstava Popek sveta (zemlje) se je trudila, da bi zaorala ledino gledališke psihomagije à la Jodorowsky – kar je na naših (soc)realističnih tleh samo po sebi novost. Intenco predstave je bilo mogoče ujeti v nedomačni atmosferi, ki je puhtela iz stebrnih videoprojekcij, temačne glasbe in Petkovićevega glasu. Glas je pogosto zaživel povsem avtonomno, najprej zaradi jakosti ozvočenja, nato pa še zaradi nenavadne neprizadetosti – kljub Petkovićevim fizičnim akcijam glas ni trenil, ni interpretiral, temveč komentiral. Najmočnejše sredstvo predstave se je odcepilo celo od pomena besed, zevalo je kot ritem, kot zvok in kot prisluh. Podoba, glasba in glas: to troje je zadostilo magiji, ki jo je predstava želela proizvesti. Ples, performativni elementi, igra: to troje je magijo, ki jo je predstava nevede že proizvajala, osladilo, jasno in učinkovito kuliso je pojasnjevalo s patetičnimi rešitvami: kot da nedomačnim gibanjem, kot da nedomačnim vedenjem (akterjeve široko odprte oči, ki strmijo in vabijo v blaznost; srebajoče pitje lastne sline; brisanje tal) in še vedno lepim plesanjem (kjer prepoznamo lepoto, ni razloga za psihoze). Terra umbilicus je svoji multimedijskosti podlegla na najslabši možen način, saj posameznim elementom ni dovolila razvoja, ni jim dala časa, ki bi ga potrebovali, pač pa jim je razvoj in čas odmerjala, jih povsem nemagično kopičila in se kot celota sesula v patchwork.
Popek sveta je želel gledalcem ponuditi halucinogeno izkušnjo, a je obtičal pri halucinaciji kot dizajnerskemu produktu, pri nekoliko naivnem razumevanju »čudnega« in »odklonskega«: za čudno in odklonsko velja isto kot za nezavedno, saj ju namreč ni mogoče posnemati ali poustvariti. V popek sveta bo treba, če želimo »najti izgubljeno središče«, zreti dlje in bolj previdno. Mogoče bo treba poskusiti znova. Petković je v prvencu izbrano smer nakazal, v prihodnosti pa bo, se nadejam, imel priložnost, da jo tudi jasneje in bolj prepričljivo artikulira.
