Izet Sarajlić (1965)
Skoraj dvajset let je minilo od uradnega konca vojne v Bosni in Hercegovini, skoraj dvajset let je minilo od daytonskega sporazuma, ki je ustavil oborožene spopade in Bosno in Hercegovino razdelil na bošnjaško-hrvaško Federacijo in Republiko srbsko. Streljanja je bilo s sporazumom nepreklicno konec in vsi so bili upravičeno zadovoljni. Koncu vojne se ne gleda v zobe in nihče ni razmišljal o tem, kakšno bo življenje čez dvajset let. Novembra 1995 je bilo leto 2015 še neznansko daleč in vsi so verjeli, da se bodo do takrat stvari že stokrat postavile na svoje mesto.
A dvajset let po podpisu daytonskega sporazuma je Bosna in Hercegovina še vedno njegova talka. Konec bosanske vojne traja že dve desetletji, saj sporazum ni le ustavil streljanja, ampak je tudi ustoličil nacionalizem. Prav tisti nacionalizem, ki je državo zapeljal v vojno, pobil več kot sto tisoč in razselil dva milijona ljudi, je v Daytonu dobil v trajno upravljanje vse, kar je ostalo od uničene in izropane države. Nacionalizem je dobil državljansko pravico, in kot kaže, jo je dobil za vedno.
Trem nacionalističnim politikam, danes utelešenim v srbskem SNSD-ju, hrvaškem HDZ-ju in bošnjaškem SDA-ju, je Dayton namreč zagotovil nemoteno obvladovanje svoje tretjine političnega prizorišča. Namesto da bi nacionalistične stranke zaradi političnih zločinov zoper človeštvo prepovedali, so jih ob koncu vojne bogato nagradili. Po trenutnem stanju stvari se namreč nobeni multinacionalni stranki ne more zgoditi oblast.
Strah, ki ga imajo Srbi, Hrvati in Bošnjaki drug pred drugim, vnaprej zagotavlja uspeh nacionalistične politike na vsakokratnih volitvah. Bošnjak, ki se odpravlja na volišča, je namreč prepričan, da bosta tudi Srb in Hrvat volila svoje in da mu ne preostane drugega, kot da zavoljo nujnega ravnovesja tudi sam voli bošnjaško stranko. In tako tri politike, ki so pripeljale do Srebrenice, do Bratunca in do Ahmićev, vladajo Bosni in Hercegovini že dvajset let. Izetbegovića, Tuđmana in Miloševića ni več, a njihova vizija razdeljene države je preživela. Danes ji rečemo demokracija. Popisu prebivalstva pa demokratične volitve.
Evropa in svet sta medtem Bosno in Hercegovino že zdavnaj pozabila, kar je ob tako številnih vojnih prizoriščih po svetu razumljivo. Le sem ter tja se Bosne spomni kakšen Carl Bildt, ki potem hinavsko izjavi, kar si vsi drugi evropski hinavci mislijo. Da bodo morali Bosanci sami poskrbeti za svojo usodo. Bosanci, katerih usodo je Dayton podaril v upravljanje tistim, ki ne vidijo in še dolgo ne bodo videli interesa v spreminjanju stanja stvari.
Če bi si Evropa in svet res želela, da Bosanci naposled vzamejo usodo v svoje roke, bi morala daytonski sporazum dopolniti z eno samo točko. Točko, ki bi se glasila: »Politična stranka, ki želi nastopiti na parlamentarnih volitvah v BiH, mora imeti na volilnih listah najmanj trideset odstotkov pripadnikov vsake od treh največjih nacionalnosti.«
Rešitev za Bosno in Hercegovino zveni povsem preprosto. Prepovedati bi bilo treba enonacionalne stranke, na enak način, kot so drugod po Evropi prepovedane izključno moške stranke. Kakor načrtno izganjamo iz Evrope šovinizem, bi morali načrtno izganjati tudi nacionalizem. Vsaj v multinacionalnih državah, kakršna je BiH. Tam bi morali zapovedati: »Če želite biti politična stranka in želite na volitve, morate biti multinacionalni. Bošnjaški, hrvaški in srbski. Bosanski torej. Zastopati morate vse državljane in ne le pripadnike ene izmed nacionalnosti.« Življenje v BiH bo namreč steklo, ko politika ne bo več le navidezno zoperstavljanje treh nacionalnih interesov oziroma vsega, kar se pod krinko teh interesov skriva.
Seveda vem, da se to ne bo nikoli zgodilo in da si, kot nekoč Izet Sarajlić, le zamišljam nezamisljivo. On si je zamišljal petdeset let miru, jaz pa mir, ki ne bi bil le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. In kakor je bil nekoč razočaran on, ko mir ni doživel svoje petdesetletnice, tako sem danes razočaran jaz, ko mir navkljub vsem srebreniškim žrtvam noče in noče priti. Ker na eni strani stojijo Milorad Dodik, Bakir Izetbegović in Dragan Čović, na drugi pa armada hinavskih bildtov. In vmes milijoni prestrašenih Bosancev, ki lahko le upajo, da se nikoli več ne bo ponovilo, kar se tako ali tako ne bi smelo več ponoviti, a se, jebiga, je ponovilo.
In zato bodo vsi spravni govori in vsa opravičila na jutrišnji, že dvajseti obletnici genocida v Srebrenici zaman. Zato bodo še naprej zaman vse solze svojcev tamkajšnjih žrtev. Zato, ker je bilo dvajset let po daytonskem sporazumu, tistih dvajset let, ki bi morala prinesti mir, a ga nikoli niso, izgubljenih. In vsako naslednje leto, ki ga bodo na oblasti preživeli srbski, hrvaški in bošnjaški nacionalisti, bo enako izgubljeno. Mi pa si bomo še naprej zamišljali nezamisljivo in sanjali dan, ko bodo v Bosni in Hercegovini pokopali tudi politični nacionalizem. Šele tisti dan bo prišel mir.
