»Šta ima?« »Nema ništa!« »Šta radiš?« »Ništa.« »Kakvi su ti planovi?« »Ništa posebno!« »Da nećeš u BTC?« »Neću«. »Dobro onda. Čujemo se.« »Čao.«
Tako vsak dan moj oče in jaz v Sloveniji, nekdo v Illinoisu ali Alabami ali kjerkoli že pa si razbija glavo z vprašanjem, kaj za vraga pomeni tista kratica B.T.C. To mora biti šifra, drugače se teh čudnih pogovorov ne da razložiti, si najbrž misli neki sodobni Alan Turing, ko poskuša z dešifriranjem treh črk dobiti tretjo svetovno vojno.
Vem, sliši se rahlo butasto, da verjamem, da so ameriški obveščevalci podobni vzhodnonemškim iz filma Življenje drugih, predvsem pa sem skrajno naiven, če mislim, da se Američani resno ubadajo z mano in mojim očetom, ki, uganili ste, dela v BTC-ju.
Ampak točno tako butasti in naivni so bili videti trije francoski predsedniki, ko so se pretvarjali, da celo leto dni po Edwardovem žvižgu niso vedeli, da jim Američani prisluškujejo. Enako butasto in naivno je bilo pretvarjanje, da vse do nedavnega Wikileaksovega razkritja, da so Američani prisluškovali francoskim predsednikom, oni niti pomislili niso na to, da NSA poleg tega, da v Sloveniji oče sina vabi na kavo v Blagovno trgovinski center, zanima tudi to, kaj se po telefonu pogovarjajo Jacques Chirac, Nicolas Sarkozy in François Hollande.
V Franciji je po Wikileaksovi objavi izbruhnil resen škandal, in tako je tudi prav. Ugotoviti, da imaš tri tako butaste in naivne predsednike, da leto dni mislijo, da Američani prisluškujejo vsemu svetu, ravno njim trem pa ne, je res škandalozno odkritje. Tako kot je bilo škandalozno, ko je Angela Merkel potrebovala skoraj mesec dni, da je dojela, da Američani poleg milijarde evropskih forward mejlov s slikami najlepših slapov preberejo tudi kakšnega, ki ga ona pošlje svojim sodelavcem.
A enako butasti in naivni kot trije francoski predsedniki in nemška kanclerka se zdijo zadnje čase pravzaprav vsi evropski politiki. V preteklih mesecih, ko Evropa z reševanjem grške krize poskuša sama sebe ugrizniti v rit, njeni modreci kar tekmujejo v tem, kdo bo izpadel večji bedak. Drug za drugim stopajo pred kamere in nam razlagajo, da ničesar ne razumejo. Karkoli storijo ti čudaški Grki, so vsi po vrsti, od Junckerja do Dijsselbloema, naravnost zaprepadeni in kot šolarčki pred tablo stojijo pred mikrofoni in se ozirajo naokoli, kakor bi čakali, da jim kdo izmed tam zbranih novinarjev pojasni, kaj se tu dogaja.
V Sloveniji smo sicer že vajeni, da politiki radi izpadejo butasto in naivno, in nas sploh ne preseneča, ko Karl Erjavec mesece po tem, ko sta se Dušan Mramor in Miro Cerar odločila, da bosta pomagala Grkom zlivati vodo v grlo, nenadoma ugotovi, da bomo v primeru grškega bankrota ostali brez 1,8 milijarde evrov in da bi bilo za nas, gledano s strogo finančnega vidika, v bistvu bolje, če Grki ne bi bankrotirali.
A kljub temu je kar težko verjeti, da si enaki bebci in naivneži dovolijo izpasti tudi tisti, ki za razliko od naših karlov dejansko odločajo o usodi Evrope, in s tem tudi Slovenije. Ko namreč vztrajajo pri tem, da se jim sanja ne, zakaj si Grki ne želijo nadaljevati z varčevalnimi ukrepi, nam res ostane le še vprašanje, kakšno igro s to svojo neumnostjo in naivnostjo igrajo.
Vprašanje torej je, kaj je cilj tega, da so se vodilni evropski politiki odločili, da bodo največjo notranjo krizo v zgodovini Evropske unije reševali preoblečeni v idiote in da se bodo ob neuspehu pogajanj pred evropsko javnostjo izgovarjali na svoj idiotizem. Ob tem se namreč vse bolj verjetno sliši teorija, da Evropa ponižuje Grčijo samo zato, da bi spodrezala krila novi levici, kar pa je spet le kratkovidni idiotizem.
Ne razumeti in se kot otrok čuditi temu, da Grki, ko jih tako zelo stisneš v kot, da nimajo več česa izgubiti, razpišejo referendum, je pač enako kot biti začuden ob spoznanju, da Američani raje kot pogovorom med mojim očetom in mano prisluškujejo tistim med Angelo Merkel in Françoisom Hollandom.
In edina kolikor toliko logična razlaga tega nerazumevanja bi bila, da so evropski politiki po vseh prisluškovalnih aferah tako prestrašeni, da so začeli tudi oni govoriti enako nedoločno in šifrirano kot moj oče in jaz. Morda so se v strahu, da ne bi ameriški in drugi obveščevalci odkrili, kaj naklepajo, evropski predsedniki in premierji zavili v molk in nihče več nikomur ne zaupa svojih načrtov. Morda za vsak slučaj nihče več ničesar niti ne načrtuje. In morda se Juncker&co. v resnici sploh ne pretvarjajo, da so idioti. Morda so iz gole previdnosti postali idioti. Ker ziher je ziher.
»Kaj dogaja, Angela?« »Nič, François.« »Je kaj novega?« »Nič.« »Kakšni so tvoji plani?« »Nič posebnega.« »Prideš kaj v Pariz?« »Ne.« »Ja, pol pa nič. Se slišimo.« »Adijo.«
