Redki so bili evroposlanci, ki so zmogli dlje od ogorčene kritike ali (pokroviteljske) hvale, pravzaprav nihče pa ni brez ovinkarjenja priznal, da tudi Evropska unija in njene institucije nimajo konkretnih rešitev, ki bi jih že davno morale imeti. Nimajo mehanizmov, kako pomagati članicam v stiski in kaj od njih pravično zahtevati v zameno. Nimajo vizije, kako se bo združena Evropa pozicionirala v globalni vasi. Nimajo prave volje, da bi okrepili institucije, jih razbirokratizirali in približali državljanom. Grškim, nemškim ali pač slovenskim. Kako hudo smo Evropejci zašli, kaže tudi razmišljanje največjega slovenskega poslanskega tabora, ki je – kot pokvarjena plošča – grški problem sposoben razlagati le skozi previsoko dolžniško izpostavljenost slovenskega davkoplačevalca, ubogega malega človeka, ki še vedno zasluži manj kot »leni Grk«. Očitno »naši« niso sposobni prebaviti niti skrb vzbujajočih opozoril evrofunkcionarskih prvokategornikov iz njihovih lastnih političnih vrst, da se lahko prihodnji teden zbudimo v drugačni Evropi, če se ne bomo več in bolje pogovarjali, ob tem pa končno začeli poglabljati gospodarske in monetarne unije.
Čeprav so po njem padali očitki o flirtanju z nedemokrati oziroma radikalci tipa Putin, Castro ali Le Penova, je Aleksis Cipras evrofunkcionarjem pravzaprav namenil kompliment, ki si ga (še) ne zaslužijo: evropska komisija bi sama z Grčijo že davno rešila dolžniško sago, evropski parlament pa bi ob tem zagotovo učinkovito sodeloval. Ker da si pomembnejšo vlogo tudi zasluži.
Žalostno je, da se vse manj državljanov stare celine zaveda, koliko gorja se je moralo zgoditi, da je nastala združena Evropa. Naravnost katastrofalno pa je, da na to pozabljajo tudi tisti, ki jih vsakih pet let izvolimo, da nam celino miru za visoke plače ohranjajo pri življenju. Strašljivi (doslej nevideni) prizori vojakov s puškami pred vhodi v strasbourško trdnjavo evropske birokracije ta teden so bili verjetno strašljivi prav zato. Ker je Evropa zabredla tako daleč, da jo lahko odnese. In pri tem prav nič ne pomaga sredino vpitje prvega poslanca največje politične skupine na grškega premierja: »Mi ljubimo Evropo, vi jo sovražite!« Ljubezni v tem trenutku ne potrebujemo. Razum pač.
Nerazumno nekonkretnemu Ciprasu gre razumevanje evropskih dilem očitno precej bolje kot reševanje njegove države. Sramotno visokemu številu nerazumnih in le v gole paragrafe zazrtih poslancev je namreč ta teden pribil še eno resnico: »Nad zakonom je le eno. Pravica ljudi (do mirnega in dostojnega življenja). Zdaj je trenutek, ko je treba to upoštevati.«
