Zadnji pravi rockovski koncert, na katerem je bil, je bil Slashev v Ljubljani pred dobrima dvema letoma. Nisem koncertni tip, človek za množice, pravi Boris Koprivnikar. Je pa rad zraven pri čudežih in če bi se torej zgodilo, da bi se Robert Plant in Jimmy Page le zmenila za svetovno turnejo, bi gotovo šel na koncert Led Zeppelin. V zahodnem kotu ministrove pisarne na ljubljanski Tržaški cesti je na stojalu Epiphonova kitara, kopija gibsonke, na kakršno je igral nedavno umrli bluesovski starosta B. B. King. Doma v Poljanski dolini jih ima 49-letni Koprivnikar še nekaj; najraje igra na Gibsonov les paul, kar je bolj ali manj pričakovana izbira za kitarista, ki s priložnostno zasedbo prijateljev »čez štirideset« (OF ali Over forty) najraje preigrava klasike Eagles, Santane, Statusa Quo, Rolling Stones, Lynyrd Skynyrd, ZZ Top ipd., v avtu pa posluša Rock radio.
Rock, kakršen je všeč ministru Koprivnikarju, je razmeroma urejena, kanonizirana in s tem predvidljiva forma, nekako takšna pa bi po njegovem mnenju morala biti tudi javna uprava, torej država v ožjem smislu. Birokracija ima svoj smisel in namen, je prepričan organizator dela in informatike z diplomo kranjske organizacijske fakultete, postopki pa morajo biti urejeni, pregledni in jasni. Če je potemtakem za doplačilo vrtca potrebna odločba na osmih straneh, je po njegovem mnenju očitno, da je država odločno preveč regulirana in da je birokracija pogosto sama sebi namen.
Človek akcije
Seveda tega ni ugotovil šele kot minister, saj je imel kot ravnatelj Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka in kasneje (prav tako približno deset let) kot predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov z državnimi uradniki veliko opraviti. In slabih izkušenj, kakor je svojčas na facebooku popisal Vsakdanjo zgodbo iz dežele Birokratije: »Smo pravna oseba, ki ne poračunava vstopnega DDV, in zaprosimo davčni urad, da nam izda o tem potrdilo, ker ga rabimo za kalkulacije pri pogodbah. Simpl? Ja, pa še kaj… Obrazec ne obstaja. /.../ Po nekaj dneh dopisovanja, urgenc in klicev, celo med predstojniki organov, smo dobili ustno zagotovilo, da bodo odprli ugotovitveni postopek..., če bomo predložili uradno zahtevo drugega organa, ki od nas zahteva, da predložimo potrdilo... Roke smo seveda zamudili.«
Tega nemara kot minister še ni uredil, toda hotelirji in vsi drugi, ki oddajajo sobe, bodo ministru Koprivnikarju gotovo hvaležni, če bodo kmalu lahko z enim obrazcem, oddanim na en naslov, obvestili vse pristojne, od Ajpesa in Sursa do policije in občine, kdo so njihovi gostje. Čeprav je njegovo delovno vodilo »uresničiti eno nalogo učinkovito in temeljito in se nato lotiti naslednje« oziroma »pripraviti en dober predpis, nato pa se lotiti priprave naslednjega«, priznava, da vsak postopek, še zlasti, če gre za usklajevanje med več resorji, traja (pre)dolgo in je »neverjetno težko doseči spremembo«. Čemur se običajno reče pomanjkanje politične volje, je po Koprivnikarju »pripravljenost vseh tistih, ki morajo sodelovati pri spremembi« oziroma »ravnanje s stališča lastnega interesa namesto s stališča družbene, javne koristi«. Koprivnikar pa je človek akcije, ki se je lani za kandidaturo na listi SMC odločil, ker verjame, »da ne bo nič bolje, če nihče ne bo storil nič. Nismo popolni, ne Miro /Cerar/, ne jaz, ne drugi kandidati, vendar želimo, znamo in zmoremo prinesti spremembo na bolje.«
SMC je njegova prva stranka in čeprav pravi, da je politik (in ob tem doda »ne pa politikant«), s svojimi javnimi nastopi in v uradnih osebnih stikih vzbuja predvsem vtis tehnokrata (nekateri pravijo »tipičnega kranjskega diplomiranca«), človeka, ki poskuša odpraviti normativne in organizacijske napake, ki po njegovem mnenju sistem hromijo in povrhu vsega povzročajo nepotrebne stroške. Posredno v določeni meri temu sam pritrjuje s svojo opredelitvijo politike (»politika je strateško upravljanje, menedžment države«), s svojim temeljnim načelom presoje, po katerem »ne potrebujemo ničesar, kar ne služi boljšemu delovanju sistema, v tem primeru države, država pa je zame veliko podjetje«, ter s svojim stališčem, da se da vsako delo (v javnem sektorju) natančno izmeriti in oceniti. Pa tudi, ko (nekaterim) svojim predhodnikom in ministrom oziroma vladam sploh očita, »da so se ukvarjali s političnimi cilji, ne pa organizacijo aparata, ki se mu reče država«.
Deklica za vse?
Kajpak odsotnost, hm, ideologije ni nujno nekaj slabega, toda utilitarni tehnokratizem se lahko sprevrže v »ideologijo brez ideologije«, ki je prav tako »družbeno agnostična«, neobčutljiva in manihejska. Nekaj podobnega ministru Koprivnikarju že od prvega neposrednega stika z njim konec lanskega leta pripisujejo sindikalni pogajalci, saj po njihovem mnenju nastopa s položaja moči, brez empatije oziroma občutka za stališča drugih in brez refleksije, kako bodo njegove izjave (lahko) razumljene. Medtem ko eden izmed sindikalistov težave v lanskem dogovarjanju o plačah v javnem sektorju razume tudi kot posledico ministrove pogajalske neizkušenosti (Koprivnikarjeva uradna biografija pravi, da je v prejšnjih službah »upravljal kompleksne pogajalske procese«), drugi opozarjajo, da letos ni bistveno drugače, saj da je minister prednje prišel z nepopolnim predlogom, ki ga vlada sploh še ni obravnavala, on sam pa da vsebinskih pojasnil za manjkajoče dele tudi nima. Pogajanja tako trenutno stojijo in se pred jesenjo »vsebinsko« skoraj zanesljivo ne bodo premaknila, saj so sindikati nedavno zavrnili vladne predloge tako za spremembe v plačnem sistemu kot tudi za omejitev plačne mase za naslednje leto.
Ne zgolj kot vladni pogajalec z javnim sektorjem je minister Koprivnikar poleg finančnega ministra zadnje tedne verjetno najbolj izpostavljeni član vladnega kabineta. Skorajda že »anton rop« premierja Mira Cerarja, so neprizanesljivi tisti, ki se spominjajo vloge, kakršno je za Janeza Drnovška kot deklica za vse opravljal Tone Rop. Koprivnikar je resda tudi podpredsednik vlade, vendar izjavlja preveč o več stvareh, kot jih obvlada, ministru oponašajo kritiki. Morda, toda to zanesljivo ni Koprivnikarjeva odločitev, drugače rečeno, njegovo pojavljanje v vlogah, ki niso povezane z resorjem, razkriva, da nekateri drugi ministri in navsezadnje tudi sam premier o določenih stvareh iz tega ali onega razloga nočejo govoriti. Priljubljenosti v javnosti mu tovrstni nastopi ne bodo prinesli, očitati, da se izmika odgovornosti, ki, kot pravi Koprivnikar, boli, pa mu tudi zaradi njih ni mogoče.
