Kje na poti do Grčije v vaši poletni kriminalki je naše institucionalno varstvo?

Še vedno potujemo. Iz prejšnje države smo prinesli relativno dobro organizirane državne domove za starejše. Tudi zasebni so dobro organizirani. Vendar v vseh 20 letih nismo našli načina, s katerim bi spodbudili bolj dinamične storitve v domačem okolju. Še vedno je najbolj razširjeno stališče, da je edina rešitev za pomoč starejšim gradnja institucij. Sicer nisem privrženec radikalnega ukinjanja institucij, treba pa je zagotoviti uravnoteženo ponudbo. Te nimamo, saj se je od leta 2003, ko so začeli podeljevati koncesije, zmogljivost domov zelo povečala. Sedaj je mest v domovih več, kot je vseh uporabnikov pomoči v domačem okolju. To me skrbi. Neprestano ponavljamo to, kar znamo. Znamo graditi nove domove, zaračunavati storitve uporabnikom in strogo nadzirati ceno. V bistvu pa bi morali temu področju prepustiti bistveno več svobode, da bi izvajalci razvijali tiste storitve, ki jih uporabniki potrebujejo.

Kakšne so sploh še potrebe po institucionalnem varstvu? Neskončnih čakalnih vrst za sprejem v dom, ki smo jih beležili še pred nekaj leti, ni več.

Če Slovenijo primerjamo npr. z Avstrijo in Nemčijo, imamo domov več. Prostora v domovih je več, kot za pet odstotkov starejših od 65 let, kot je bil naš cilj. Že nekaj let se celo soočamo z nezasedenimi zmogljivostmi. V krizi je to značilno za vsa območja Slovenije, razen za Ljubljano. Želje za sprejem v domove so tudi zato, ker druge storitve niso razvite. Sprememba zakonodaje bo ponudnike institucionalnega varstva sicer najbolj prizadela, pa vendar menimo, da je potrebna. Če bo pod enakimi pogoji mogoče dobiti oskrbo doma ali v domu starejših, bo morda treba kakšen dom tudi zapreti. Zato zelo spodbujamo domove, da razvijajo storitve v domačem okolju: pomoč na domu, razvoz kosil,... Pričakujemo, da bodo te storitve postale v prihodnjih letih ena glavnih, ne le spremljevalna dejavnost. Imajo tradicijo, znanje in usposobljene zaposlene.

Ali je podeljevanje koncesij za domove za starejše sploh še smiselno, glede na to, da potreb ni več toliko, novi koncesionarji pa imajo težave z zagotavljanjem denarja za zdravstveno nego iz zdravstvene blagajne?

Razpisovanje koncesij je smiselno le za Ljubljano. Če bodo domovi ljudem priskočili na pomoč v domačem okolju, bomo lahko izboljšali tudi bivanjske pogoje v domovih, kar pa jim bo dvignilo ceno. A v sobah bo manj postelj in morda se bodo takrat pojavile nove potrebe po domovih.

Se je zaradi zaostrenih gospodarskih razmer veliko ljudi vrnilo iz domov v domače okolje?

Z množičnim odhajanjem stanovalcev iz domov se nismo soočali. Posamezni primeri so sicer bili, predvsem na severovzhodu Slovenije. Nekateri se prav zaradi ekonomskih razlogov redkeje odločijo za odhod v dom, čeprav bi potrebovali nego in oskrbo. Doplačevanje domskega varstva je velik zalogaj za družino, v kateri je nekdo ostal brez službe. Če sorodnika obdržijo doma, jim ostane še njegova pokojnina. To nas skrbi, ker se prihodki starejših v takih primerih ne uporabljajo za njihovo oskrbo in nego, čeprav bi jo potrebovali.

Ali so domovi zaradi vladnih varčevalnih ukrepov že morali odpuščati zaposlene, ki skrbijo za zdravstveno nego?

Ne, saj jih ne smejo. A že za skoraj 400 ljudi v domovih, ki skrbijo za zdravstveno nego, zmanjka denarja iz zdravstvenih virov, od koder naj bi pokrivali tudi njihove plače. Prikrito se denar stanovalcev iz oskrbe preliva za sofinanciranje zdravstvenih storitev. Kaj bo v prihodnje, ne vem. Bojimo se, da ne bomo mogli več zagotavljati standarda, ki je predpisan, ker denarja ni dovolj.

Ali obstajajo še kakšne druge možnosti varčevanja?

Veliko bi lahko privarčevali, če bi se sistem institucionalnega varstva starejših debirokratiziral. Trenutno je izredno tog. Veliko denarja in zaposlenih moramo namenjati za tiste dejavnosti, ki jih kot izvajalci ne občutimo kot najbolj nujne, a jih moramo zagotavljati zaradi predpisov.

Pomagalo bi tudi statusno preoblikovanje domov za starejše. Kot javni zavodi moramo upoštevati vrsto neučinkovitih predpisov, s čemer izgubljamo ogromno denarja, ki bi ga lahko koristneje porabili. Morali bi biti pa bolj dinamični in prilagodljivi. Bistvo javnega zavoda je, da se financira iz proračunskih sredstev. To pa za domove ne drži. Denar zagotavljajo direktno z izstavljanjem računov uporabnikom in zdravstveni blagajni, ki za znanega uporabnika, ki je vanjo vplačeval zavarovanje, plača izvedeno zdravstveno nego. Smo torej storitvena dejavnost za znanega uporabnika.

Kakšna organizacijska oblika bi bila za domove bolj primerna?

Če bi bili javna podjetja, bi se vsak dom po svoji strokovni presoji organiziral tako, da bi deloval racionalno. Zdaj mora biti organizacija enaka pri vseh domovih, mestnih, podeželskih, od Lendave do Kopra. Čeprav se potrebe in narava dejavnosti močno razlikujejo.

Kakšne so te razlike?

Močno se razlikujejo že same navade uporabnikov. V mestih in na podeželju si želijo različnih bivanjskih razmer. Razlike so tudi v zdravstvenem stanju ljudi - so domovi, kjer so stanovalci relativno samostojni, drugi imajo takšne, ki potrebujejo intenzivno zdravstveno nego, tretji ima veliko stanovalcev z demenco. Potrebujejo torej popolnoma različno organizacijo svojega dela in specifično strukturo zaposlenih.

Stanovalci v javnih domovih za starejše plačujejo oskrbnino. Z njo pokrivajo tudi del stroškov zdravstvene oskrbe. Po novem bodo javnim domovom pomagali odplačevati tudi kredite za investicijsko vzdrževanje. Kaj v teh domovih sploh še ostaja javnega?

Okoli 57 odstotkov celotnega prihodka domovi pridobijo s plačili stanovalcev in njihovih svojcev. Približno 35 odstotkov denarja je iz zdravstvene blagajne, okoli sedem odstotkov pa iz storitev na trgu, na primer pomoč na domu, razvozi kosil in podobno. Edini denar, ki je javen, je tisti iz zdravstvene blagajne, pa še ta ne povsem. To je denar zavarovancev, ki so vplačevali v blagajno z zavarovanjem in so storitve, za katere domovi dobijo denar, pravzaprav pravica zavarovancev.

Koliko bi morala biti cena osnovne oskrbe na dan, da bi domovi v trenutnih razmerah lahko normalno delovali?

Edina bistvena razlika med javnimi in zasebnimi domovi s koncesijo je ta, da je zasebnim v ceni za stanovalca priznan tudi vložen kapital. Povprečna oskrba v državnem domu stane okrog 18 evrov na dan, v zasebnem med 22 in 24 evrov na dan. Cena zasebnih domov, torej okoli pet evrov več na dan v javnih kot zdaj, bi vsem omogočala normalno izvajanje dejavnosti in obnavljanje infrastrukture. A če jo dvignemo, bodo stanovalci zelo nezadovoljni, mnogi je tudi ne bi zmogli plačevati in bi domove zapuščali. Bi pa to izenačilo javne in zasebne domove, ki so zdaj v neenakem položaju. Stanovalci bežijo iz zasebnih domov v javne, ker so cenejši, javni pa nimajo denarja za obnavljanje infrastrukture, kar bi si uporabniki zaslužili, saj je večina domov zastarelih.

Kdo bi potem moral kriti to razliko?

V tujini razkorak med ceno storitve in plačilom uporabnika krije zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, pri nas pa tretji vir financiranja manjka. Dolgoročno uporabniki ne bodo mogli več v celoti neposredno plačevati tako visokega deleža stroškov, ti se bodo morali porazdeliti med vse državljane.

Ali v tem vladnem mandatu pričakujete sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo?

Pričakujem ga v naslednjih 12 mesecih. Če nam to ne bo uspelo, se bojim, da izvajalci ne bodo mogli več zanesljivo izvajati storitev. Že zdaj opravljajo le najnujnejše. To pa pomeni, da nam sistem institucionalnega varstva starejših morda ne bo na voljo, ko ga bomo potrebovali.