Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
O Krasu in Kraševcih je bilo prelitega že veliko črnila, zlasti glede turističnih vsebin in njihove ponudbe. Kar naprej se pojavljajo oznake, da je to slovenska Provansa, za nekatere celo Toskana, in podobne neumnosti, ki izvirajo iz naše duhovne majhnosti in zaprtosti ter izrazitega turističnega amaterizma. Kras z veliko začetnico je lahko le kraški, torej ena od slovenskih regij. Tokratni izvidnici sta polni podobnih izkušenj in veseli me, da je bila za tujo izvidnico izbrana nemška družina, saj je za njih primorsko-mediteranski svet Krasa zares nekaj drugega, da ne rečem nasprotnega svetovom, ki so značilni za Nemčijo. Zato sem tudi pričakoval dokaj objektivne komentarje in jih seveda tudi dobil. Povedano nekoliko drugače: potrdila so se mi nekatera moja dosedanja spoznanja o slepem črevesu, kot pogosto v prispodobi označim turizem Slovenije. V zimskih in poletnih Dnevnikovih izvidnicah vedno poskušamo ugotoviti nekatere skupne značilnosti. Poleg odprtosti in dejavnosti TIC so v poletnih izvidnicah to spletne strani, kar se je potrdilo tudi v primeru Sežane. Že v enem od komentarjev k zimskim izvidnicam sem zapisal, pravzaprav pozval naše načrtovalce in usmerjevalce turističnega razvoja, naj čim prej posvetijo nekaj državnobirokratske pozornosti sedanjosti in prihodnosti sistema TIC v Sloveniji. Ta očitno poka po vseh šivih, če samo upoštevamo zbrane podatke in konkretne primere iz zimskih in poletnih izvidnic. Se je kaj premaknilo? Je kdo kaj ukrepal? Odgovor je kratek in jasen: nihče in nič! Tokratni izvidnici sta imeli tudi zelo slabe izkušnje s kulinarično ponudbo, kar je bilo zame veliko presenečenje. Poleg Ljubljane oziroma osrednje Slovenije sem bil vedno prepričan, da je prav na Krasu (in v okoliških regijah) kulinarično področje urejeno do primerne razpoznavne in kakovostne ravni. Pa ne mislim na kraški pršut, ki je le ena bledih evropskih pršutarskih zgodb, ampak na ponudbo značilnih kraških jedi, ki jih ponujajo v nekaterih odličnih gostinskih hišah. Težko razumem vse, ki so gostom svetovali glede prehrane na Krasu, da je bil izbor svetovanih gostinskih hiš očitno omejen na njihovo osebno »všečnost«. Ta značilnost, ki jo lahko imenujemo tudi »všečkanje«, je namreč zelo značilna za naša turistična svetovanja, odločanja in usmerjanja. Pošiljati goste v neke dvomljive gostinske hiše (npr. gostilna Šmuc), kjer ti natakarica pokvari dan ali ti postrežejo (npr. gostilna Dragica) s ploščo z jedmi z žara (!) in ljubljanskim zrezkom (v osrčju Krasa in ob dejstvu, da je tak tip zrezka le bled odsev francoskega »le cordon bleu«), je vprašanje posebne vrste. Ali gre za lokalne »zgodbe«, nepoznavanje strategije gastronomije Slovenije, nepoznavanje nove tržne znamke skupine »Gostilna Slovenija« in še kaj; zares težko je ugotoviti, v katerem grmu kraškega ruja tiči ta zajec. Ponudnik prenočišč v Vili Dane je bil nekoliko boljši, saj je svetoval dve dobri gostilni, a prezrl je Skoka v Štorjah, Ravbarja v Dolu pri Vogljah in Pri hribu v Povirju. Obe izvidnici sicer nista skoparili s pohvalami glede sprejema in informacij v sežanskem TIC. Zanimiv je komentar nemških izvidnikov, češ da je bila »simpatična in zgovorna« (kakšna neki pa naj bi še bila uslužbenka TIC, če ne zgovorna, saj je to njeno temeljno poslanstvo!) uslužbenka TIC navdušena, ker je »nekdo prišel k njej«. To si lahko razlagamo zelo različno, predvsem pa tako, da v sežanski TIC ne zaide prav veliko turistov. Nemški izvidniki so si ogledali tudi Štanjel, naselje številnih projektov o njegovi prenovi ali revitalizaciji. Čeprav je šlo za te projekte veliko denarja, naj skromno pripomnim, da je bilo mojim študentom vsaj že v drugem letniku popolnoma jasno, kaj bi morali narediti v tej idilični kraški vasi (namenoma pišem vas!), da bi tudi sicer turistično zaživela. Izvidniki so imeli srečo, saj so lahko opazovali poroke v tem ambientu in tudi izvedeli za stereotipno razlago o pristopitvi poročnega para na kamniti most, da si zagotovi srečen in trden zakon. To si je spet nekdo izmislil, a naj bo, imamo vsaj zgodbo. Opazovali so poroke in neveste, se navduševali nad arhitekturo. To pa je bilo tudi vse od Štanjela, saj sladoleda in kave ni bilo mogoče dobiti. Zelo pohvalna pa je bila gesta lastnika Vile Dane, ki je nemške izvidnike gostoljubno razvajal z žganjem in likerji ter hišnim belim ter rdečim vinom. Tudi to dokazuje, da je dobra turistična ponudba le seštevek drobnih lokalnih in regionalnih pozornosti. In če je tako, potem gostov nikoli ni treba posiljevati z zvenečimi in neumnimi primerjavami evropskih regij (npr. Kras – slovenska Provansa), saj sami hitro spoznajo, kaj je na Krasu zares značilno »kraškega«.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Všeč sta mi ambiciozna ponudba v Vili Dane in dinamičnost ekipe Saša Ferfolje, ki je prepoznal izjemne turistične razsežnosti okolja, kjer živi. Kras je v svetovnem merilu blagovna znamka par excellence. Zato zamerim občini – ki je odgovorna za TIC in zavod za šport, turizem in prosti čas – ignoranco do te dejavnosti. Da niso niti toliko, da bi spletno stran poenotili in jo prevedli v (vsaj en) tuji jezik?! To je vendar osnovna higiena turizma. Zdi se, da so v sežanski občini turistično še najbolj žive dejavnosti sežanskega športnega centra, ki organizira različne tekaške in kolesarske prireditve. Vse drugo je zaspalo v nekem drugem času…
Nikomur se ne da do onemoglosti iskati TIC zato, da dobi nekaj osnovnih informacij. Če ni jasno označen in na vidnem mestu, je sam sebi namen. Pohvala za odprtost in prijaznost zaposlenih, toda razstave v TIC bi morale biti nujno tudi v tujem jeziku – vse drugo je ignoranca do gostov in slab prvi vtis gostitelja.
Ponudba v Štanjelu se je preveč osredotočila na poročno dejavnost, ob tem pa se je zanemarila ponudba za individualne goste – na kateri pa danes, hočeš nočeš, stoji slovenski turizem.
Zgodba zase so gostilne. Bolj kost v grlu kot kaj drugega. Sežana in okolica več kot očitno nista poletni destinaciji in v tem času na goste sploh ne računajo. Kako si sicer razlagati gesto hotela, kjer gostom sploh ne želijo postreči kosila? Saj ne more biti res, pa je! Slaba volja osebja, mize, polne drobtin, ignoranca in podcenjevanje gostov, pritlehni komentarji… Za božjo voljo – turizem je posel z ljudmi in ne delo v jedrski podmornici! Malo prijaznosti pa gostoljubja in improvizacije, četudi pridemo zunaj uradnih ur in si naivno zaželimo nekaj lokalnega, česar morda ni na jedilnem listu.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Neverjetno, koliko spletnih mest in informacij na spletu ponuja destinacija Sežana, a žal je to v primeru te destinacije prej slabost kot prednost. Uporabnik ima namreč veliko težavo z odločitvijo, katerim informacijam najbolj zaupati, saj te niso celovite in enovite. Se pa iz vsebin razbere, da so prioritete identitete kulinarika, vina, izkušnje, pa tudi zametki lepih turističnih zgodb so na voljo. Uporabniki morajo biti v interakciji s spletnim nastopom Sežane hudo potrpežljivi in iznajdljivi. Tudi jezikovne različice niso sistemizirane, nekje je na voljo več jezikov, ponekod samo slovensko. Kar pet spletnih mest smo si ogledali in prav na vsakem so turistične vsebine pomembne, a so od strani do strani drugače strukturirane, opremljene itd. Skratka, Sežana nujno potrebuje definicijo ciljev destinacijskega menedžmenta na ravni občine, hkrati pa temu primerno zasnovan spletni nastop, ki naj integrira obstoječe vsebine ter tudi promovira obstoječa spletna mesta. A neki osrednji vstop v destinacijo si morajo turistični igralci vendarle omisliti, sicer gre skozi prste preveč priložnosti. Seveda manjka aktiven nastop na družbenih omrežjih, kot posledica naštetega pa je tudi izpisek zadetkov na googlu za uporabnika precej stresen, med prvimi zadetki tudi večinoma ni obstoječih strani, ki bi uporabnikom najbolj pomagale pri iskanju informacij. V celoti gledano, destinacija Sežana izraža velik podjetniški naboj na področju turizma, ko gre za spletni nastop, a res je čas za strateški destinacijski nastop na spletu povsem dozorel.
Vito Avguštin, Dnevnik
V maniri Remarqua bi lahko rekli: v slovenskem turizmu tudi na Krasu nič novega. O spletnih straneh zgolj v slovenščini smo že pisali. Tudi o znamenitostih in razstavljenih predmetih, ki kar tako, sami zase čemijo brez potrebne razlage, če že, pa je ta največkrat zgolj v slovenskem jeziku. Zakaj na primer ne privoščimo obiskovalcem Štanjela, da bi spoznali zgodbo, v kateri štirinajsti otrok družine Fabiani, ki je živela pri Štanjelu, postane cesarjev dvorni arhitekt na Dunaju. Ni čudno, da niso dobili 'zastonj' zgodbe, saj jim še sladoleda ali kave niso ponudili, čeprav bi plačali… Kako teče komunikacija v občini kljub prijaznemu dekletu v TIC, je jasno tudi na primeru Lipice, ene najbolj prepoznavnih znamk, kar smo jih in jih bomo imeli: nihče ni niti tujim niti slovenskim izvidnikom povedal, da si lahko v petek, soboto in nedeljo ogledajo v Lipici tekme za svetovni pokal. Za svetovni pokal! Še sreča, da ima Kras takšne zagnance, kot je mladi Sašo Ferfolja. Kras očitno spoznava, da ni le depandansa tržaškega nižjega srednjega sloja, ampak lahko ponudi veliko več, kot si želijo jedci pršuta iz sosednje države.
P. S.: Glede svetovanja, v katero gostilno z lokalno kulinariko, pa tole: na Novi Zelandiji imajo strokovno komisijo, ki na vsakem območju dve restavraciji priporoča obiskovalcem, jih zastonj promovira na vseh mednarodnih prireditvah in sejmih, a te iste restavracije tudi redno nadzoruje.
