V ozadju, na bližnjem Jurčkovem odru, je Tomaž Domicelj uglaševal ozvočenje s skladbo Špricer blues, nervozni David Vračko pa je svojim kuharskim sodelavcem razlagal, kako naj postrežejo nocojšnji desert. »Zdaj pride rabarbara, tukaj pa slani karamel,« je vodja mariborske gostilne Mak ukazoval trojici kuharjev, ki se je skupaj z njim nagnetla v majhno mobilno kuhinjo in sestavljala Vračkovo interpretacijo solnograške sladice griesflameri.
Sladolent že peto leto dokazuje, da prehrambna milja ob dravskem nabrežju ni zgolj kotlovina, pica in palačinka. Kar se je začelo kot projekt v okviru Evropske prestolnice kulture, je v letih preraslo v tradicionalno kulinarično institucijo, ki draži brbončice in nosna čutila na Festivalu Lent.
Ujeli pravi trenutek
»Očitno smo ujeli pravi trenutek, saj postajata kulinarika in ulična prehrana vedno popularnejši,« ugotavlja publicist in gostilniški kritik Uroš Mencinger, producent kulinaričnega odra Festivala Lent. V prvem letu je šest mojstrov ustvarjalo tri dni. Zaradi odličnega odziva ljudi je bila širitev na celotno festivalsko obdobje logična posledica. Skoraj sočasno so v Sloveniji vzniknile številne druge družabnosti, ki presegajo čevapčičarsko kulinariko in dokazujejo, da zmore biti ulična prehrana bistveno več kot dolgočasen hamburger ali hot dog s kečapom in majonezo.
Čeprav je Sladolent predvsem velik sproščen družabni dogodek, kot obed v vrhunski gostilni, je bil Vračko od stresa napet kot struna. Zato njegov odgovor, zakaj prihaja kuhat na Lent, deluje nekoliko mazohistično. »Tukaj sem zaradi zabave in druženja. Sladolent je dobra ideja, všeč mi je,« zadovoljno ugotavlja Kungočan in se z nožem loti dela.
Janeza Bratovža (restavracija JB) je tik pred zdajci jezila steklokeramična kuhalna plošča, na kateri naj bi močneje zabrbotala gostljata omaka, s katero je kasneje prelil pečenega jagenjčka z zelišči. »V Maribor se vračam zaradi Uroša, ki ga cenim, in zaradi tukajšnje družabnosti,« pravi Bratovž. »Obenem sem prepričan, da je prav, če ljudem ponudimo dobre jedi po dostopni ceni.« V Mariboru ne kuha ulične hrane v ožjem smislu, temveč zmeraj pride predstavit kakšno novost iz svoje restavracije.
Mencinger je letos v Maribor povabil 27 kuharskih mojstrov. »Za prihodnost načrtujem, da ne bi imeli zgolj slovenskih kuharjev, temveč bi povabil tudi tuje mojstre, saj na dolgi rok ni smiselno, če izbiram samo med najboljšimi tridesetimi ali štiridesetimi kuharji iz Slovenije,« je prepričan dobrojedec.
Lani je cvetober vrhunskih kuharjev na stojnici ob Vodnem stolpu postregel več kot 10.000 porcij, ki so na voljo po enotni ceni 3,5 evra. Tega rekorda letos ne bodo mogli podreti, ker je letošnji festivalski vrvež na Lentu skrčen s 16 na devet dni.
Pred kuhinjo Tomaža Bolke se je prvi nahranil Vasilij Šimek iz Trnič na Dravskem polju. »Na neki stojnici sem si naročil veganski kebap, pa sem dobil samo solato v kruhu. To ni to. Zato sem si sklenil privoščiti še nekaj na Sladolentu. Izbral sem biokoruzni kruh, obložen z laškim fižolom in avokadom,« nam je Šimek razkril svojo prehrambno pustolovščino. Ne pozna gostilne Krištof iz Predoselj, ki je ponujala to jed na svojem jedilniku. »V življenju je vse enkrat prvič,« se je nasmehnil sivolasec in z veganskim sendvičem poniknil v festivalsko množico.
Na zvezde je treba počakati
Ulična prehrana ni nujno tudi hitra prehrana. Tisti, ki pridejo na Sladolent zato, da bi jedli pri najbolj znanih kuharjih, morajo prinesti s seboj zadostno mero potrpežljivosti. Pred Bratovževo kuhinjo se je človeška veriga vlekla do cestišča. Po 15 minutah čakanja, ko so bili v človeški kači pred nami še štirje pari, je mojster razglasil, da je jagenjčka zmanjkalo in da bo novi pekač pripravljen čez sedem minut. Nekateri smo obupali in smo se raje nemudoma ohladili z Bratovževo jagodno kombinacijo.
Tudi Mencinger opaža, da najbolj znana in medijsko najprepoznavnejša imena privabijo največ obiskovalcev. »V petek smo našteli 1200 ljudi, več jih ni mogoče pogostiti!«
Po Mencingerjevem mnenju ne bi bilo smiselno, če bi se celotna festivalska prehrambna promenada povzpela na visoko raven. »To ne bi bilo v redu. Naš sosed, vinotoč Brunček, ima svojo specifiko in prav je, da jo ima. Veliko njegovih gostov pride tudi k nam in naši gosti hodijo k njemu. Ponudba mora biti široka. Občinstvo pa ima tudi svoje specifičnosti. Na Sladolentu točimo vrhunska vina petnajstih slovenskih vinarjev iz vseh treh vinorodnih dežel. Kljub temu vsa leta stočimo največ polsladkega dišečega traminca. Tako pač je!«
Vsak večer gosti kakega svojega vinarja. V ponedeljek je prišla na vrsto vinska hiša Joannes Protner z Vodol pri Mariboru. »Sladolent je super, ker je tukaj vino plačljivo. Vinarji namreč pogosto hodimo na prireditve, kjer svoja vina točimo brezplačno,« je zadovoljen Boštjan Protner. »Imam pa tudi kritiko, in sicer je po moji oceni preveč primorskih vin na vinski karti. Če bi se dogodek odvijal v Gorici, tam ne bi bilo niti enega Štajerca. Ampak prav, takšna je filozofija organizatorja.«
Protner ugotavlja, da je Sladolentu uspelo privabiti novo občinstvo. »Vsaj 80 odstotkov obiskovalcev ne poznam s klasičnih vinskih degustacij. Zelo je spodbudno, da toliko ljudi zanimata kulinarika in vino.« Protner pride skoraj vsak večer, navsezadnje zato, da vzdržuje stik z gostujočimi gostinci. »Zdaj dopust strogo tempiramo v čas po Lentu. Nekoč smo veliko hodili na koncerte. Zdaj pa ne več. Zdaj je na programu Sladolent.«
