Tako kot je nekaterim v poseben užitek sprehod med stojnicami na tej ali oni tržnici, s katerih vabijo sveže sadje, zelenjava, rože in nepogrešljiva ribniška suha roba, se je bilo v okviru brežiškega festivala glasbe, gibanja in okusov, imenovanega Brežice, moje mesto, prijetno sprehoditi med stojnicami, ovitimi v vonjave različnih, tudi precej izvirnih vrst hrane. Lahko bi torej rekli, da je letos v Brežicah drugo leto zapored potekal tudi nekakšen festival kulinarike.
»Prvi dan smo namenili tukajšnjim lokalnim ponudnikom, drugi dan pa je bil bolj odprt. Od najdlje so prišli kuharji iz Vodic na Gorenjskem,« nam je povedala glavna »šefica« ulične kuhinje Katarina Hauer. Iskalcev okusov je bilo med številnimi obiskovalci festivala veliko.
S sladkovodnimi ribami je treba znati
Prvi večer so v parku za občinsko stavbo najbolj navdušili brežiški ribiči, kar se za mesto ob sotočju Save in Krke tudi spodobi. Tako s ponudbo kot s ceno. Te pravzaprav ni bilo. Plodove svoje ribiške in kuharske spretnost so namreč ponujali brezplačno. »Da bodo tudi lačni občani lahko jedli,« so se šalili. Čeprav so se na ta večer dobro pripravili, so ga prvi končali. Ribji paprikaš oziroma »fišpaprikaš«, kot mu radi pravijo v tem delu Slovenije, pripravljen iz sladkovodnih rib, je šel za med. Malo je bilo tistih, ki se jim je zaradi ostre rdeče paprike zdel prevroč za grlo, večina ga je pohvalila.
»Več različnih vrst rib je, boljši je,« nam je med vihtenjem kuhalnice zaupal brežiški ribič Novica Milenković, ki se je pripravljanja te dobrote naučil že v otroških letih. Osnovne sestavine paprikaša so bili krap, ščuka, som in platnica, za dober okus in prijeten vonj pa so v posodo dodajali čebulo, paradižnik, svežo in mleto rdečo papriko – malo v pekoči in malo v sladki različici – ter sol. Brežiški ribiči pri svojem ribniku na Prilipah v neposredni bližini brežiške proge za motokros sicer vsak prvi avgustovski konec tedna prirejajo ribiški piknik, na katerem kot samostojno jed ponujajo tudi krape. Mnogim ljudem ta riba zaradi dostikrat spremljajočega neprijetnega priokusa po mulju sicer ni najbolj pri srcu, mi pa smo se prepričali, da ta priokus ni nujen spremljevalec. »Skrivnost je v tem, kako ga pripraviš,« se je namuznil ribič Davor Hauer.
Mladi so za lokalno
Z zanimivimi okusi so postregli tudi člani brežiškega društva Regrat, ki ga sestavljajo sami mladi ljudje, in veliko obiskovalcev se je ustavilo pri njihovi stojnici. Predstavnik društva Aleš Ožvald nas je podučil, da se člani društva trudijo za promocijo samooskrbe in lokalno pridelane sezonske hrane, lani so si sredi mesta omislili tudi ekovrtove. Obiskovalce Kuhne na ulci so navdušili s hladno kumarično juho s kislo smetano in jogurtom ter z domačim prigrizkom, temelječim na popečenem polnozrnatem kruhku, obloženim z domačim sirom in slanino ter posutim s sesekljanim drobnjakom. Glavno jed, sestavljeno iz različnih vrst zelenjave, začinjene z balzamičnim kisom, timijanom in rožmarinom, h kateri so ponudili še piščančje meso ali pečen mladi sir, so poimenovali kar mavrica okusov. Za sladico so postregli rikoto z lešniki in medom. Člani društva so vsako soboto navzoči na prenovljeni brežiški tržnici, kjer imajo stalno stojnico. Od lokalnih ponudnikov prvega večera velja omeniti še novinca na brežiški gostinski sceni, gostilno Pri mesarju, in njegove nekoliko drugačne jedi na žaru ter izvirne sladice edinega brežiškega hotela.
Z Expa v Brežice
Sobotno kuhanje in peko pod vodovodnim stolpom na najširši brežiški ulici je najprej precej pokvaril nepričakovani dež, zvečer, ko so se z glavnega odra začeli oglašati prvi takti nastopajočih glasbenikov, pa je vse znova oživelo. Največ radovednežev in okuševalcev neznanih okusov je pritegnila nekakšna parna lokomotiva, na katero s svojim videzom spominja teksaški žar znane gorenjske gostilne Skaručna, katere osebje je svoje dobrote nedavno dva dni predstavljalo na svetovni razstavi Expo v Milanu.
»Če smo bili dovolj dobri za Milano, bomo menda tudi za Brežice,« se je pošalil »rojeni lastnik« Skaručne Slavko Žagar, ki je gostilno podedoval po svojih starših. Posebnost njihove kuhinje je goveja ali telečja krača. Od šest do devet ur jo kuhajo v velikem loncu, zatem pa še lepo zapečejo. Na neklasičnem – teksaškem žaru so pripravljali goveje jezike, piščance, jetrca in rostbif, kot tekoče okrepčilo pa ponujali medeno pivo z Iga pri Ljubljani. Za Žagarja je to eno najboljših piv v naši deželi.
Češnjev zavitek, pečeni kopun in potočni raki
Nase so opozorila tudi brhka dekleta iz Bistrice ob Sotli. Predstavljala so tamkajšnjo gostilno Šempeter, ki nosi predvojno ime tega kraja v bližini Sotle. Ponujale so ajdove tortice, »črešnjev štrudelj«, kot v tistih krajih pravijo češnjevemu zavitku, ter pirino rižoto s potočnimi raki. Najzgovornejša med njimi, Tjaša Kunst, nam je zaupala, da so sicer daleč naokoli znani po svojih mladih skopljenih petelinih, kopunih, ki jih vzrejajo na dveh kmetijah. Da je prav okusen in mehkega mesa, ga že dan pred peko nasolijo, pečejo pa ga celega, v pečici. Tudi postrežejo ga v kosu, zaradi česar ni priporočljivo, da skupina jedcev šteje manj kot štiri do pet ljudi. Pečenemu kopunu priložijo kuhan kostanj, različno zelenjavo, mlince in zapečen krompir s smetano.
Sprehajanje med stojnicami, polnimi privlačne hrane, lahko človeka zbega, saj se je včasih težko odločiti, kaj poskusiti in česa ne, da nam ne bo želodec zameril. Zato naj od ponudb na brežiški Kuhni na ulici omenimo samo še zanimive sladice brežiške Vintage Vile, polne sezonskega sadja, med katerimi je bila največja posebnost presna limetina torta.
