Nehvaležna zadrega: kakor koli namreč obrnemo, ugotovimo, da njim in podobnim sestavom tehničnega znanja ne gre oporekati, a se postavi vprašanje, ali je to dovolj. Nekaterim da, nekaterim pač ne. Zatorej lahko razumemo vse tiste, ki jim je brezčutna popolnost po njihovih standardih pomenila poslušalski presežek, kot tudi tiste, ki so bolj ali manj čakali na pričakovano, se pravi, skupni nastop skupin Toto in Perpetuum Jazzile. In ti so se, vključno s podpisanim, načakali do samega konca ter pri tem seveda morali požreti tudi to, da je vsa organizacija poslušalce obravnavala kot naivne, ko je prodajala »suspenz« v maniri – pridite, pa boste videli, ali bomo skupaj izvedli skladbo Africa. Res bi bilo zanimivo slišati, koliko je bilo tistih, ki so verjeli, da skupini Africe ne bosta zaigrali skupaj.
A capella sprehod skozi osemdeseta
Z varne razdalje je »dvojni« enojni koncert mogoče razčleniti z nekaj enačbami brez spremenljivk. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko poslušalcev se je zbralo v dvorani zaradi Tota, koliko zaradi skupine Perpetuum Jazzile in koliko zaradi skupne zgodbe, ki ji sicer gredo vse zasluge. Naključno ali ne, zgodba je lepa in jo je treba – ne glede na slovenski značaj – spoštovati in ceniti. Ne verjamem, da je veliko tistih, ki bi se ji odrekli, v primeru, da bi se jim zgodila. S tega vidika je bilo skupini Perpetuum Jazzile veliko težje nastopiti, saj je bila zaradi zgodbe potisnjena naprej in je tako njen uvodni a capella sprehod skozi osemdeseta (Jump, Footloose, Jump for My Love, venček Abba) izzvenel kot zadušen posnetek na oksidirani kaseti z vključeno signalno lučko »dolby« na arhivskem glasbenem stolpu. Njihovi vokali nikakor niso prišli v ospredje, še manj infantilna dramatika, s katero so poskušali zanimirati solidno zapolnjeno dvorano. V tem početju – razen v enem primeru – niso bili prav nič boljši od glavnih zvezd večera, saj imamo teh nepotentno »šaljivih« klišejev rocka za odrasle preprosto dovolj. Počasi si bo tudi na takšnih koncertih treba zamisliti nasneti smeh, kot je to praksa v situacijskih komedijah.
Odličen primer funkcionalnega igranja v okviru skupine
Prvi in končni vtis pri skupini Toto je, da se fantje ne obremenjujejo s tem, da svoje najprepoznavnejše skladbe reciklirajo skozi vedno nove koncertne aranžmaje. V tem početju se tudi skriva edina prava dinamika skupine, ki že od samega začetka vestno prečrpava idiome znotraj žanra, okoli katerega so si sami postavili meje in ga prevlekli z vrhunsko polikano produkcijo. Govor je o preciznem, zbitem in donosnem zvoku, pri katerem so vse poteze vnaprej predvidene in mu manjka kar nekaj poživila, da bi presegel pričakovano uravnilovko. Vsaka skladba je namreč zaokrožena in dobro premišljena poteza brez adrenalinskega naboja. Po drugi strani je Toto odličen primer funkcionalnega igranja v okviru skupine, v kateri – z izjemo kitarista Steva Lukatherja – nihče ni potisnjen v ospredje, vendar vsakdo dobi svojo priložnost, saj je njihova glasba slojevita in kompleksno aranžirana. Da se znajo preseči, so dokazali v zadnjih treh skladbah rednega dela (The Road Goes On, Orphan, Rosanna), ko smo po birokratskem nizanju pesmi le dobili nekaj pristnih emocij in s tem tudi koncerta. Skupinska Africa v epilogu je bil bolj kot kar koli drugega še en youtube trenutek.
Skupni nastop skupin Toto in Perpetuum Jazzile pri nas se je preprosto moral zgoditi in prav je tako. Histerije je s tem, upam, konec. Čas je, da enkrat za vselej končajo to zgodbo in se odpravijo naprej. Proti novim zgodbam…
